Filmska zgodba o Bowieju iz Srebrenice

Pred dnevi so v Spominskem centru Srebrenica predvajali dokumentarni film Samir Mehić Bowie – Pisma iz Srebrenice. Gre za resnično zgodbo o glasbeniku, ki je v oblegani enklavi ustvarjal glasbo in dajal vedeti, da že tedaj Srebrenica ni bila samo mesto smrti, bolečine in trpljenja, pač pa tudi mesto kulture, upanja, ustvarjalnega duha. Takšna ostaja še danes, le da je obenem tudi mesto čuvanja kolektivnega spomina.

Film Samir Mehić Bowie – Pisma iz Srebrenice je v sodelovanju s Spominskim centrom Srebrenica posnela novinarka Balkanske preiskovalne mreže (BIRN) BiH Lamija Grebo. Ogrodje filma sestavlja javnosti manj znana zgodba o srebreniški rokenrol sceni, ki je bila v začetku 90. let zelo razvita. Režiserka jo prikazuje skozi oči mladega kitarista Samirja Mehića, ki je, eden prvih v Srebrenici, poslušal glasbo Davida Bowieja.

Vojna je Mehića ločila od prijateljev in članov glasbene skupine Inat; bobnar Faruk Smajlović je zapustil Srebrenico, medtem ko je njegov najboljši prijatelj Samir zaradi staršev ostal. V pismih, v katerih sta si dopisovala, sta sanjala o ponovni združitvi.

Njune sanje so bile, skupaj s Samirjem, pokopane julija leta 1995, ko so srbski vojaki zagrešili genocid nad prebivalstvom enklave. Spomenik Samirju in njegovemu očetu Fuadu Mehiću je eden od mnogih na pokopališču v Potočarih. Kitaristova krsta je imela številko 501 – življenje je imelo očitno tudi tedaj smisel za simboliko, saj so bile Levi's 501 Samirjeve najljubše kavbojke.

Režiserka je z ekipo ustvarila junaka, ki se sicer resda izkaže za tragičen lik, vendar kljub vsemu še danes ostaja junak. FOTO: Žiga Živulović Jr./Agencija Bobo

Zgodba o drugačni Srebrenici

34-minutni dokumentarni film, v katerem je eden glavnih protagonistov glasba (tedanjega časa), je bil premierno predvajan avgusta lani na 30. Sarajevskem filmskem festivalu.

A kot je dejala režiserka Lamija Grebo za portal Bosnainfo, nosi projekcija v mestu, v katerem se je vse skupaj začelo in za tisoče tudi končalo, povsem drugačen pomen. Film so si v petek namreč ogledali ljudje, ki so poznali Samirja in druge glasbenike, mnogi se še spominjajo njihovih koncertov ter časa, v katerem vojna še ni neizbrisno zarezala v srca in duše.

»Projekcija v Srebrenici je bila morda najpomembnejša doslej, ker smo film predvajali v Samirjevem mestu, v Domu kulture, v katerem je igral s svojo skupino in kjer se je vse skupaj začelo. Bilo je izjemno čustveno, občinstvo nas je odlično sprejelo. Njegova družina, prijatelji, ljudje iz skupnosti, ki so ga poznali, so imeli po projekciji le pohvalne besede. Poudarili so, kako jih je film vrnil v čas pred vojno, ko so bili na istem mestu koncerti, spomnili so se tudi koncertov med vojno, ki so bili nekakšen simbol upora in potrebe po normalnem življenju,« je povedala režiserka.

Bobnar Faruk Smajlović je zapustil mesto, kitarist Samir Mehić je ostal. FOTO: BIRN BiH

»Žanr sam mi pri ustvarjanju niti ni bil pomemben, pač pa to, da film vidi in začuti čim več ljudi,« je ekipi slovenskih novinarjev, ki so Bosno in Hercegovino obiskali na povabilo in v organizaciji Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana, dejala Lamija Grebo. Želela je, da bi občinstvo Srebrenico spoznalo tudi kot mesto, polno življenja, kulture, zgodovine, tradicije – na travnikih so se pred vojno žogali otroci, v klubih plesali mladi – in s filmom ji je to uspelo.

Pri starejših je obudila spomin na nekdanje lepše čase, pri mlajših, ki o genocidu morda ne vedo veliko, pa zanetila iskro, ki terja vedenje in negovanje spomina. »Želela sem povedati zgodbo o Samirju in drugačni Srebrenici, tisti, v kateri je bila živa rokenrol scena,« je povedala Greblova, in »hkrati spomniti nanj ter na druge žrtve.«

Režiserka je z ekipo – film je montiral Elvedin Zorlak, produciral Denis Džidić, v igranih prizorih je Samirja igral Igor Skvarica, ki se je udeležil petkove projekcije v Srebrenici – ustvarila junaka, ki se sicer resda izkaže za tragičen lik, vendar kljub vsemu še danes ostaja junak.

Projekcija filma v Srebrenici je bila nadvse čustvena, je poudarila režiserka Lamija Grebo. FOTO: BIRN BiH

»Tudi mlajše generacije je vojna prizadela, ampak mnogi se kljub vsemu ne vidijo kot žrtve. Preživeli so, nadaljujejo svoje življenje. S filmom sem želela poudariti med drugim, da je umetnost eden od načinov, kako se lahko borimo proti zanikanju genocida, poveličevanju obsojenih vojnih zločincev. Veliko se je govorilo o storilcih, ves svet ve zanje, pozabljali pa smo na žrtve genocida. Obrazov, kakršen je bil Samirjev, je na tisoče,« je poudarila režiserka, misleč na obraze vojne.

Samir Mehić, je še dejala Lamija Grebo, je svoje življenje posvetil glasbi in stvarem, ki so ga veselile, ne pa politiki, vendar sta ga še pred 30. letom starosti ujeli politika in smrt. Beležnico z besedili in nekaj fotografij je, ko sta se razšla tik pred pokolom v Srebrenici, dal ženi Nermini Mehić. Zaključek filma, v katerem gledalec ves čas sluti oziroma čuti žalostno Samirjevo usodo, je presenetljiv, saj razodene, da srebreniški Bowie ostaja še kako živ. Še danes. Ne le skozi glasbo in stihe.