Trajno nemobilni
Razprave o škodljivosti ukinitve avtocestne policije se slišijo kot vtiranje soli v rano množicam voznikov, ki izgubljajo ure in ure v zastojih brez konca. Če človek po nekaj kilometrih cijazenja po tem, kar Dars imenuje avtocesta, izgubi upanje, da bo kdaj prišel na cilj, je morda čas za bolj ali manj resen pogovor o kategorizaciji naših cest.
»Ko z Dunajske šele pri Brezovici sploh prvič prestaviš v četrto, je Darsovo opozorilo o maksimalno dovoljenih 130 na AC cinizem posebne sorte,« je izkušnje z avtoceste s svojimi sledilci delila draga sodelavka Anja Intihar. Če po nekaj kilometrih vožnje ni mogel prestaviti v četrto prestavo, se človek najbrž ne vozi po avtocesti. Če se ne vozimo po avtocesti, ne potrebujemo avtocestne policije. In če nimamo avtocest, zakaj plačujemo vinjeto?
O smislu obstoja Darsa se je odveč spraševati. Ljudje potrebujejo spodobne službe. In nekdo nam mora vsak dan narisati nov zemljevid gradbenih del in zastojev na ljubljanski obvoznici in na ljubem nam avtocestnem križu. Kot bolj ali manj reden obiskovalec spletne strani www.promet.si in zvest poslušalec radijskih prometnih obvestil se že dolgo sprašujem, ali ta obvestila kdo osvežuje ali pa po tem niti ni potrebe, ker je vsak dan štala na istih delih avtoceste.
Poleg gradbišč, najpogostejših krivcev za gnečo, se vsake toliko časa kakšna žival izmuzne skozi ograjo in moti promet ali pa kakšnemu obrtniku na cesto pade kos tovora, da se vozniki ne bi razvadili in po nepotrebnem prestavljali v četrto. Medtem ko se že leta pogovarjamo o trajnostni mobilnosti kot ukrepu za zmanjšanje izpustov in varovanje okolja, smo nehote odkrili trajno nemobilnost.
Če sedite v gneči in tole berete na telefonu, se umirite, zavrtite si Highway to Hell AC/DC in uživajte ob misli, da ste trajno nemobilni, če že niste trajnostno mobilni.
