Popolni vonj
Iz plastične embalaže na dlan s težavo iztisnem zadnje kaplje goste, olivno zelene tekočine, ki se speni in mi spolzi po telesu. V trenutku me ta vonj ponese na Kreto, v lansko vroče poletje. Neverjetno, kako močno se lahko vonj človeku kdaj vtisne v spomin. Ne zmeraj, ko pa, je občutek tako prijeten, da skorajda zaboli. Vonj po olivah vedno predstavlja Grčijo, vonj po soli je zmeraj morje in bučno olje Grad v Prekmurju.
Eden od mojih najljubših romanov Parfum francoskega pisatelja Patricka Süskinda govori o vonju, o popolnem vonju, ki obsede Jeana Baptista Grenouilla, genija, umetnika, pošast, človeka, ki se je rodil brez lastnega vonja, a s čudežno občutljivim vohom.
»Grenouille se je sklanjal nadnjo in vsesaval njen vonj zdaj povsem nepomešano, tako kot se je dvigal iz njenega tilnika, iz njenih las, izreza njene obleke, in puščal ga je veti vase kot mehak veter ...« piše Süskind o trenutku, ko Grenouille med sprehodom po smrdljivih, zatohlih, umazanih pariških ulicah zavonja čudovito dišavo mlade deklice in se meje njegovega sveta porušijo. Njen vonj ga docela prevzame. Prvič v življenju občuti popolno srečo, zato hoče še. Več. Nedosegljivo. Posveti se obvladovanju umetnosti enfleuragea in prizadevanjem, da bi sestavil tisti popolni vonj.
Roman je mednarodna uspešnica, bojda ga še danes na fakultetah proučujejo z vidikov psihologije, književnosti, prava in zgodovine. Vonj nas zaznamuje, vonj združuje in (pogosto) odmika.
Razmišljam, kako me lahko nekaj kapljic, čeprav zgolj stisnjenih v zdelano embalažo losjona za telo, da vse skupaj deluje scela patetično, ponese nazaj v Grčijo, ki mi je neznansko ljuba, kako v trenutku na ustnicah začutim sol, vročino, pesek, znoj, kremo za sončenje, vse hkrati. Za hip me napolni mir, kakršnega zmorem doseči le še ob popolnih odklopih od ponorelega sveta nekje v plavi laguni.
