Zaklad iz taksija
Taksisti so marsikdaj nekakšna »prva« pomoč v različnih situacijah.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic/Delo
Taksisti, ki so minule dni z glasnim hupanjem zahtevali tedensko testiranje na covid-19, niso le nadomestilo za lasten prevoz ali neopravljen vozniški izpit, marsikdaj so nekakšna »prva« pomoč v različnih situacijah, taksi tu in tam postane kar potujoča spovednica, pripoveduje prijatelj, ki poleg redne službe ob zmanjšanem družinskem proračunu in treh najstnikih ob popoldnevih sede še za volan.
Kar prestavljam si ga, tega milega družinskega človeka, da brez težav prisluhne vsakršnim težavam oziroma jih tako ali drugače reši. Tudi če gre za tako banalno reč, kot je pospravljanje.
Klicalo je dekle. Ko je ustavil pred dogovorjenim naslovom, ga je prosilo, če ji lahko pride pomagat, da ima kar nekaj škatel, ki bi jih moral selitveni servis odpeljati v zabojnik Humane, pa jih niso. Za to nalogo je zdaj določila njega. Ko sta do zadnjega naložila avtomobil in vsebino odvrgla v kontejner, jo je odpeljal še do domačega praga. Zahvalila se mu je za storitev v višini 6 evrov, on pa se je obrnil proti domu.
Ropotanje v prtljažniku ga je opomnilo, da vsega očitno nista zmetala stran. Preostali dve škatli sta naposled priromali v družinsko stanovanje s tremi dekleti in zazdeli sta se kot nakup neznane vsebine garaže ali skladišča, o katerih Američani snemajo televizijske oddaje.
V njih so se skrivale ženske torbice, nekatere še nove, z etiketami, tudi znanih znamk, kar nekaj še neodpakiranih kosov bižuterije, plašč iz umetnega krzna, nove kape s ščitnikom ... in marsikaj je hitro našlo nove lastnice. Med vsem tem se je svetil še salonar z bleščicami. »A bil je samo eden, kot kakšen Pepelkin čevelj,« sem izvedela, ko so še mene povprašali, ali bi si želela kaj iz tega edinstvenega zaklada. Drugi je gotovo končal v Humaninem kontejnerju.
Dekle je očitno vendarle Pepelka! Med zavrženim je bil tudi album, ki ga je posnel poklicni modni fotograf. Vsem petim članom se zdi vredno, da spet najde pot do nje, zato ji ga bodo vrnili.
Kar prestavljam si ga, tega milega družinskega človeka, da brez težav prisluhne vsakršnim težavam oziroma jih tako ali drugače reši. Tudi če gre za tako banalno reč, kot je pospravljanje.
Klicalo je dekle. Ko je ustavil pred dogovorjenim naslovom, ga je prosilo, če ji lahko pride pomagat, da ima kar nekaj škatel, ki bi jih moral selitveni servis odpeljati v zabojnik Humane, pa jih niso. Za to nalogo je zdaj določila njega. Ko sta do zadnjega naložila avtomobil in vsebino odvrgla v kontejner, jo je odpeljal še do domačega praga. Zahvalila se mu je za storitev v višini 6 evrov, on pa se je obrnil proti domu.
Ropotanje v prtljažniku ga je opomnilo, da vsega očitno nista zmetala stran. Preostali dve škatli sta naposled priromali v družinsko stanovanje s tremi dekleti in zazdeli sta se kot nakup neznane vsebine garaže ali skladišča, o katerih Američani snemajo televizijske oddaje.
V njih so se skrivale ženske torbice, nekatere še nove, z etiketami, tudi znanih znamk, kar nekaj še neodpakiranih kosov bižuterije, plašč iz umetnega krzna, nove kape s ščitnikom ... in marsikaj je hitro našlo nove lastnice. Med vsem tem se je svetil še salonar z bleščicami. »A bil je samo eden, kot kakšen Pepelkin čevelj,« sem izvedela, ko so še mene povprašali, ali bi si želela kaj iz tega edinstvenega zaklada. Drugi je gotovo končal v Humaninem kontejnerju.
Dekle je očitno vendarle Pepelka! Med zavrženim je bil tudi album, ki ga je posnel poklicni modni fotograf. Vsem petim članom se zdi vredno, da spet najde pot do nje, zato ji ga bodo vrnili.
