Življenje čisto od blizu

Kar je Marjan Skumavc kot novinar doživel in slišal na terenu, je kot umetnik vrgel na platno.
Fotografija: V Resniku na Zreškem Pohorju stoji kip Marjana Skumavca, novinarja črne kronike, ki je svoja temačna doživetja prelil tudi na platno. FOTO: Igor Modic
Odpri galerijo
V Resniku na Zreškem Pohorju stoji kip Marjana Skumavca, novinarja črne kronike, ki je svoja temačna doživetja prelil tudi na platno. FOTO: Igor Modic

Sredi tedna so v ljubljanski Bežigrajski galeriji 2 odprli spominsko razstavo slik in risb Življenje od blizu akademskega slikarja in človeka tako unikatnega formata, kot ga ni bilo in ga najbrž več ne bo. Vsak, ki je poznal Marjana Skumavca, bo temu skoraj zagotovo pritrdil. Enajst let je minilo od njegove smrti, ki ga je morda dočakala ravno tedaj, ko se je končno in dokončno spravil z življenjem.

Bil je marsikaj: boksar, novinar, umetnik, morda ne v tem vrstnem redu. V vsem, kar je počel, je ostajal samosvoj in zvest samemu sebi. Nenavadno pot je prehodil, uk za zidarskega vajenca je zamenjal za šolo za oblikovanje, in – preden je postal akademski slikar – dobil študentsko Prešernovo nagrado. Roke, ki so bile spretne s čopiči, in oko, ki je znalo videti barve in motive, je znal uporabiti tudi drugače. Bil je dvakratni slovenski boksarski prvak in celo trener prve slovenske boksarske reprezentance. »Boks je metafora življenja, boks je življenje,« je razmišljal v enem od intervjujev.

Tudi drugače je znal biti direkten, včasih šokanten, morda tudi navidezno grob. Takšno, kot je bilo življenje, ki ga je spremljal na prizoriščih smrtnih nesreč in umorov, pa za točilnimi pulti v družbi obstrancev. O vsem tem je pisal v Delovi črni kroniki, Slovenskih novicah in Nedelu. Kar je kot novinar doživel in slišal na terenu, je kot umetnik vrgel na platno. Nič kaj idilično, a boleče resnično. Šele z leti se je otresel tem, ki so mu obležale na duši, in našel mir v lepoti istrske pokrajine. Znal je ujeti njeno rdeče žarečo zemljo in nenavadno skrivenčena drevesa, pa tihožitja, tako drugačna od vsega grobega, kar je videl.

Spomini so varljivi, a v mojem otroškem so ostali njegov raskavi glas in zafrkantske napovedi, da se bodo ljudje nekega dne, ko bo »zares slaven«, pulili še za vece papir, če bo nanj kaj narisal. Kdor gleda življenje tako od blizu, kot ga je on, ga spozna do globin. Včasih bi iz njih najraje ušel. Zato se spomnim tudi njegove misli: »Živeti hočem za jutri, ne za včeraj.«

Preberite še:

Komentarji: