Ekskluzivno: Ana Roš Stojan z nami podelila poglavje svoje nove knjige

Ana Roš Stojan že nekaj let zapisuje zgodbe svojega nenavadnega življenja, nabralo se jih je že za več kot tristo strani in počasi se ozira po založniku. Intrigantno branje bo. Posebej za bralce naše umetniške revije OK magazin, ki jo do konca poletja lahko kupite v najbližji trafiki, je delila poglavje, s katerim vam bo orisala utrinke svojega dopustovanja v Italiji.

Štiri nune, Joker in motorist

Ko sva se vrnila iz Dubaja in se nekako sprijaznila z vsem slabim, sem Urbanu predlagala krajši dopust.

Pojdiva v Italijo!

Italija je zame Italija južno od Rima.

Italija, kjer se je in pije in smeje.

Topla Italija, Italija Sophie Loren.

In sva šla.

Z vlakom do Rima, kjer sva dva dni jedla, pila in hodila, se izgubljala po labirintih ulic in uličic.

Pri Panteonu sem zavila v svojo parfumerijo in se spet zaljubila.

Memo, linija parfumov, ki vedno potujejo z menoj in s katerimi vedno znova potujem.

Tokrat Madurai.

Spomin na Indijo, prepojen z bogato dišavo arabskega jasmina in kremastim vonjem sandalovine.

Dišava, ki vzburja čute in osvaja z živahnimi notami citrusov in kurkume, kot pisana tržnica v Delhiju ali Mumbaju.

Zadeta od nove ljubezni sem pozabila kupiti zobno ščetko in kremo za obraz, ki sem ju v stresu hitrega odhoda pustila doma.

Ko se sprehajava, se z Urbanom vedno drživa za roke.

Včasih je najina hoja zaradi tega malo smešna, ker je Urbanov korak veliko daljši od mojega.

Naslednja železniška postaja je bil Lecce v Apuliji.

V Apuliji sem bila nazadnje, ko sem izgubila prvega otroka.

V svojem spominu sem pokrajino in njene ljudi zaznamovala kot zdravilne.

Vožnja z vlakom je trajala dolgih osem ur.

V Caserti sta prisedli mati in hči.

Hči je imela s seboj šolsko torbo, mama plastično Lidlovo vrečko, polno hrane.

Vsakič ko se je hči želela učiti, ji je mama ponudila nekaj hrane.

Mangia, mangia, che ti fa bene.

Mangia, senza mangiare non puoi nemmeno pensare.

(Jej, jej, dobro ti bo delo.

Jej, če ne boš jedla, sploh ne boš mogla razmišljati.)

In tako so knjige vso pot ostale odprte na isti strani, plastična vrečka s hrano pa je bila po nekaj postajah prazna.

Ko smo zapustili postajo v Bariju, se je gospa zagledala v Urbana.

Vanj je strmela, kot bi ravno doživela razodetje, kot bi Urban ravno vstopil v vlak in sedel poleg nje.

Ma io ti conosco?

(Se poznava?)

Urban se zdrzne in odkima.

Kako naj se poznava?

Potem se gospa lopne po čelu.

Seveda, ti si slaven.

Ti si tisti cantante americano.

Urban spet odkima, ni ameriški pevec.

Gospa zavzdihne, sklene roke, z nogo premakne prazno Lidlovo plastično vrečko proti meni in se skloni naprej.

Zazre se v Urbanove oči in nato večkrat ponovi:

Ma sei cosi bello.

(Kako si lep.)

Urbanov nerodni nasmešek napove konec pogovora.

Preberite tudi: Kaja Sajovic: Frajerka, ki jo je za pisanje knjige najela Ana Roš

Lecce leži med dvema morjema.

Ljudje gredo na plažo na tisto morje, kjer manj piha.

Belo mesto ni veliko drugačno od mesta, ki se ga spominjam izpred dvaindvajsetih let.

Morda so ulice bolj urejene in trgovine bolj raznolike.

Izabela in Floriano nama najdeta sobo iz pravljice.

Vklesana je v kamen, bela barva kamna ima tople odtenke.

Izabela in Floriano sta tako lepa, da bi lahko še danes bila manekena.

Imata majhnega otroka in majhno restavracijo z najbolj nenavadno hrano.

Ko ližeš krožnik, razumeš, kako zelo je Floriano zaljubljen v Izabelo.

Strast lizanja ženskih prsi, poljubljanja njenih ustnic.

Naslednji dan si za nekaj dni sposodiva pičipoki, fiat pando.

Urban mora podreti sedeže, da lahko v malo pando stisneva ogromna kovčka, psa in steklenice vode.

Ne puščajta avtomobila s kovčki na parkirišču.

Ne parkirajta v temnih ulicah.

Pazita se okoliša Santa Maria di Leuca.

Nama je vseeno.

Med vožnjo se zdi, da bo panda poletela.

Vsako minuto ponavljam besedo počasneje.

Ana, poglej.

Urban s prstom kaže na števec hitrosti.

120 km/h se v mali pandi zdi vsaj dvakrat hitreje.

V naslednjem ovinku zavpijem.

To ni modra mačka!

Urban se namuzne in tokrat pokaže na vzvratno ogledalo.

Poglej, kdo naju prehiteva.

Štiri nune, zakrite s snežno belimi naglavnimi rutami, v belih tunikah v beli fiat pandi drvijo tesno za nama. Prehitro zmanjšujejo razdaljo med avtomobiloma in prešine me misel na molitev.

Vozi najstarejša nuna, in ker so okna odprta, jim veter v ritmu vožnje in ovinkov dviguje naglavne rute v nekakšen plapolajoč pajčolan.

Potem naju prehitijo in potrobijo v pozdrav.

Urban pospeši in jim poskuša slediti.

Potem naju dohiti mlad fant na težkem cestnem motorju.

Da je fant in da je mlad, vem, ker ne nosi čelade.

Njegova leva roka drži mobilni telefon, z desno roko tipka.

Njegov pogled ni usmerjen naprej, temveč navzdol.

Torej motorja ne vozi nihče.

Ko mu začne zmanjkovati moči, pospravi telefon nazaj v žep in pospeši.

Tako naju prehiti in izgine.

Na cestninski postaji ne sprejemajo plačilnih kartic.

Mastercard je prekrižan.

Visa je prekrižana.

American expressa nimava, zadnji drobiž sva pustila za napitnino v zadnji gostilni.

Za nama nastane dolga kolona vozil, ki trobi.

Ah, maledetti stranieri, turisti.

Potem se zapornica čudežno dvigne in naju spusti na prostost.

Listek, ki naj bi bil račun, ima izbrisane črke in številke.

Zvečer prispeva v Matero.

Ko sem bila prvič v Materi, je med nami razsajal kovid.

Mesto je bilo prazno in na trenutke skoraj lunarno.

Matera z življenjem je čudovita Matera.

Izbereva gostilno, nekaj preprostega, in se veseliva mirnega večera.

Ko vstopiva, izza zastekljenega pulta, ki spominja na poštni urad, stopi starejša gospa.

Njeni lasje so bujni, sivina je prekrita z oranžno blond.

Un tavolo per due?

(Mizo za dva?)

V hipu, ko pokimava, zagleda Princa.

Ma avete il cane?

(Ampak, psa imata?)

Princa bi v tistem hipu najraje pomanjšala v žepno igračo, a vseeno pritrdim.

Avete il lettino?

(Imata posteljico?)

Kdo danes nosi v gostilno pasjo posteljo?

Gospa naju premeri, potem ji razložim.

Princ bo večerjo preživel v mojem naročju.

Urban me zaskrbljeno pogleda.

Nakažem mu, naj molči, potem Princa profesionalno stisnem med svojo nogo in zid.

S pogledom iščem gospo, ali je opazila, da sem jo pretentala.

Gospa klepeta in srka averno z rezino pomaranče in kocko ledu.

Natakar je popolna figura iz filma Joker, z glavno vlogo.

Torej Joker.

Njegov smeh ima visoke tone in spominja na rezgetanje osla.

In ker se stalno smeje, se smejimo vsi.

Ko nama drugič prinese napačno vodo, smo že prijatelji.

Tistega večera imamo Princ, Urban in Ana vsak svoje ime.

Ko se stara gospa primaje k mizi, drži v roki skledo vode za Princa.

Počoha ga po glavi in pospravi najino mizo.

Ušesca z repnimi poganjki, Joker, gospa in Matera.

Ferrari nune, motorist brez rok, prekrižane kreditne kartice na cestninski postaji.

Averna con un trancio di arancia e un cubo di ghiaccio.

(Averna z rezino pomaranče in kocko ledu.)

Čez nekaj ur s trajektom pristaneva na Capriju.

Capri v začetku novembra je raj na zemlji.

Ferragamo ostane samo še križišče, večina hotelov je že zaprtih.

Na plaži Faraglioni tik pred kamnitimi spomeniki morju sva se kopala gola in se v toplih sončnih žarkih zakopala drug v drugega.

Potem sva mokra plezala po serpentinah proti svojemu hotelu.

Ko zapustiš raj, nikoli ne veš, ali se boš lahko vrnil.