
Neomejen dostop | že od 14,99€
No, bolje rečeno po mnenju priseljene domačinke. Pogosto se zgodi, da prav ljudje, ki v nekem kraju niso »od zmeraj«, bolj tenkočutno opazijo nianse in podrobnosti življenja v mestu, ki se domačinom morda zdijo samoumevne ali že tako dolgo poznane, da jih niti ne opazijo več. Kako se naše sogovornice dotakne Kamnik?
Po starodavnem mestecu nas vodi z nekaj strokovne žilice – od tod najbrž tako samostanska knjižnica med njenimi predlogi kot podroben razrez, kje jesti in kaj piti. Nina Žitko Pucer je namreč uredila večji del kuharskih knjig, ki so nas v zadnjem desetletju učile dobro kuhati. Med drugim na primer vse, kar je novejšega s podpisom Jamieja Oliverja, predvsem pa Veliko slovensko kuharico (2018), tako debelo in obsežno, da je bilo že osveževanje, ki sta ga opravili skupaj s sestro Bernardo Gostečnik, strašanski zalogaj.
Kamničani se zasedimo na več različnih koncih. Sama najraje poženem korenine v prijetnem, ne prevelikem lokalu s prepričljivim značajem – Korobač, da, tistem, ki ga priporočam tudi za kosilce. V njem prijazno postrežejo res dobro kavo, praženo čisto blizu mojega doma.
Pri njih sem rada tudi zaradi druge ponudbe, domači ledeni čaj in oranžada sta fantastična, izbira lokalnih piv in vina je izvrstna, moj najljubši koktajl je zanesljivo korobač sour. Zraven se odlično poda domači narezek. Pa tudi druge jedi je, kot rečeno, vredno pokusiti.
Kamnik je očarljivo majhno mesto. Ima pa nekaj, česar mnoga druga ljubka mesteca ali mesta nimajo in kar me vsak dan znova osupne s svojo lepoto, ne glede na del dneva ali letni čas. To je Kamniško sedlo, prepoznavna gorska veduta, 1864 metrov visok gorski preval med Brano (na levi) in Planjavo (na desni), ki objema naše mesto.
Pozimi je najlepše zjutraj, ko zapade svež sneg, poleti pa zvečer, ožarjeno z zahajajočim soncem. Lahko ga samo opazujete, lahko pa se nanj povzpnete iz Kamniške Bistrice. Pot ni preveč zahtevna, pod grebenom pa vas čakata planinska koča in čudovit razgled.
To je Samostanska knjižnica patra Donata Valvasorja v frančiškanskem samostanu. V njej se skrivajo zakladi, za katere marsikdo ne ve. Knjižnica hrani približno 10.000 zvezkov, prve knjige zanjo so bratje s seboj prinesli že konec 15. stoletja. Njen najdragocenejši del so inkunabule ali prvotiski (knjige, tiskane v prvih 50 letih po iznajdbi tiska).
Knjižnica hrani tudi Dalmatinov prevod Pentatevha (Peteroknižja) iz leta 1578, poskus za prevod celotne Biblije, ki jo je izdal 1584. Tudi to izjemno knjigo hranijo v teh prostorih, frančiškanski izvod pa je poseben zato, ker vsebuje Dalmatinov predgovor, ki so ga med protireformacijo sicer morali iztrgati, da so jo lahko brali.
Tu sta shranjena tudi del zapuščine jezikoslovca Stanislava Škrabca in izjemno zanimiv rokopisni popotniški dnevnik patra Žige Škerpina (1689‒1755), ki se je kot predstavnik kranjsko-hrvaške province udeležil generalnega kapitlja frančiškanskega reda v Kastilji.
V okolici Kamnika je kar nekaj odličnih gostiln, v samem mestu pa si lahko izjemno okusno in iskreno kosilce s ščepcem sodobnosti privoščite v Korobaču, kjer vam bodo poleg rednega menija vsak dan ponudili tudi specialko. Ne gre prezreti njihovih mesnih jedi, burgerjev in wrapov ter doma narejenih (brezalkoholnih) pijač.
Če ste balkansko navdihnjeni, se lahko ustavite na obvoznici v Kordunu, če radi raziskujete okuse, je za vas sirska restavracija Tsnim z odlično čičerkino solato in baklavo. Če pa se vam mudi, si lahko ob trših glasbenih ritmih in pivu ob vstopu v Kamnik privoščite 7 burger.
Središče mesta z njegovimi ozkimi ulicami je prav prežeto z zgodovino. Zlahka si predstavljam, kako so srednjeveške mestne gospe hitele po njih, mimo zidov, oken in portalov (pa tudi kakšnega reliefa), lepo vidnih še danes, po opravkih ali na klepet na osrednji trg. Na nekaterih hišah so še vidni napisi obrti, s katerimi so se še nedolgo tega ukvarjali lastniki.
Na obrobju središča so tovarne, ki pripovedujejo zgodbo o neki drugi državi in nekdanji industrijski razvitosti in skupnosti. Njihove prostore zdaj uporabljajo nova mlada podjetja. Teh je vsak dan več. To pa je naša prihodnost.
Komentarji