Baška grapa, tista dolina, za katero se zdi, da je, stisnjena med Tolminom in Bohinjem, še dlje kot na koncu sveta in zato še posebej znana po tišini, samotnih poteh in slikovitih zaselkih, je četrta slovenska članica mednarodne mreže gorniških vasi. Konvencija trenutno združuje 43 krajev v Avstriji, Italiji, Švici, v Nemčiji na Bavarskem in v Sloveniji, ki izpolnjujejo cilje alpske konvencije in turizem razvijajo na temeljih gorniške tradicije, torej brez velike turistične infrastrukture in s trajnostnim pristopom.

Baška grapa je ozka, 30 kilometrov dolga dolina, ki se razteza od Bače pri Modreju do Petrovega Brda, to sta dve od sedmih nekoliko večjih vasi na dnu doline. V nasprotju s svetom na dnu doline so na strmih pobočjih in sončnih terasah razporejeni drobni zaselki, katerih imena, denimo Rut, Grant, Znojile, Stržišče, Kal in Bača pri Podbrdu, še vedno spominjajo na priseljevanje iz Tirolske v 13. stoletju, to je pustilo sledi tudi v narečju. Najviše nad dolino se dvigujejo Veliki Raskovec (1967 m), Rodica (1966 m) in Črna prst (1844 m), najnižja točka je Bača pri Modreju na 154 metrih nadmorske višine.

Evropski botanični vrt

Zaradi svoje lege na prehodu med Alpami in Sredozemljem je bogata z rastlinskim svetom in številnimi endemičnimi vrstami; med njimi posebej omenjajo kratkodlakavo popkoreso, ki uspeva le v predelu Baške grape do Črne prsti in Porezna. Prav na pobočjih Črne prsti se razprostira izjemen alpski vrt, rečejo mu tudi evropski botanični vrt, ki je še posebej bogat na prehodu iz pomladi v poletje. Ali kot je v vodniku Bohinjske gore napisal Tine Mihelič: »Če hočeš doživeti pisane vrtove v bujnem razcvetu, pojdi na Črno prst v zgodnjem poletju, najbolje v juniju!« Pod južnim pobočjem te gore izvira še ena naravna znamenitost Baške grape (spada med sto največjih naravnih znamenitosti Slovenije), potok Driselpoh, ki je izdolbel istoimensko sotesko s slapiči, najvišji doseže sedem metrov.

Pomembna dediščina teh krajev je znamenita bohinjska železniška proga, ki povezuje Alpe z Jadranskim morjem, predor v Podbrdu s 6327 metri pa je eden daljših predorov v Alpah. Baška grapa je tako tudi edina med vsemi članicami mreže gorniških vasi, ki ima železnico, je povedala vodja projekta in predsednica tamkajšnjega turističnega društva Alenka Zgaga.

V teh krajih so v letih 1947 in 1948 posneli prvi slovenski igrani zvočni celovečerni film Na svoji zemlji Franceta Štiglica, ki se je globoko zarezal v spomin tamkajšnjih prebivalcev, za prišleke pa so leta 2012 uredili tematsko pot, ki se vije z Grahovega čez reko Bačo, po hribovju, skozi Koritnico in nazaj na Grahovo. In nikakor nazadnje: v teh krajih sta se rodila gorski tek in gorski maraton v Sloveniji; leta 1970 so namreč prvi gorski tek izvedli iz Podbrda na Črno prst.

Te znamenitosti in naravne danosti so v okviru kandidature Baške grape, ki se je začela že leta 2019, popisali, skupaj z možnostmi za zimske in poletne aktivnosti v gorah, trajnostnimi povezavami, povezavami na področju promocije, turističnimi ponudniki ter drugimi zahtevanimi statističnimi podatki. »Bistvo projekta je tudi to, da smo ugotovili, kaj imamo in kaj lahko ponudimo,« je poudarila Alenka Zgaga.

Ključni so ljudje

Priložnost za vstop v mrežo gorniških vasi so v Baški grapi prepoznali prav zaradi njihovega načina življenja in naravnih danosti: »Življenje pri nas je zelo povezano z naravo, narava pravzaprav narekuje življenje. Druga spodbuda, zaradi katere smo se izpostavili, pa je prepoznavnost na turističnem zemljevidu. Tu nikoli ne bo množičnega turizma, tega se zavedamo in si ga niti ne želimo,« je pojasnila sogovornica, želijo pa opozoriti na svoje posebnosti, še zlasti ker so v zaledju doline Soče, ki je poleti že prenasičena.

Geslo Neokrnjena narava in srčni ljudje, ki so si ga izbrali, se je izkazalo za pravšnje tudi med obiskom predstavnikov drugih gorniških vasi. »Ko so hodili po naših pohodniških in tematskih poteh, domačini niso vedeli, kdo so in s kakšno nalogo so na obisku, ogovorili so jih, poklepetali z njimi, ponudili pomoč. Že to, da se ljudje zanimajo za te kraje, prinaša dobro voljo med domačine.«

Eden glavnih pogojev pri vključevanju v mrežo je prav volja ljudi, kot je poudaril tudi Miro Eržen s Planinske zveze Slovenije, ki je nosilec projekta pri nas. Ljudje v Baški grapi so v tem videli nekakšno drugo priložnost, da končno stopijo iz sence, da niso na koncu sveta, ampak v središču sveta, je slikovito opisala Alenka Zgaga. Prav tako z nazivom upajo na ozaveščene goste, hribovce, ki vedo, kam so prišli. »Obiskovalec, ki pride na območje gorniške vasi, se mora zavedati, da ni bankomata na vsakem ovinku, da se v soboto ob enih trgovina zapre, da se je treba bolj znajti, imeti kakšen sendvič in napitek več v nahrbtniku,« je naštela sogovornica. S potjo Juliana se je obisk pohodnikov v Baški grapi povečal, med njimi se najdejo tudi taki, ki pričakujejo, da je vsaka hiša del hotela na prostem.

Celotna Baška grapa, ki se razteza na 120 kvadratnih kilometrih, ima vsega skupaj 1700 prebivalcev. Z vključitvijo v mrežo gorniških vasi so se med drugim zavezali, da bodo ostali kraj neokrnjene narave in srčnih ljudi.

Jezersko je bilo prvo

Prvo se je mreži leta 2018 pridružilo Jezersko, sledile so še Luče, krajevna skupnost Dovje - Mojstrana, naslednja kandidatka za vstop je Sorica v občini Železniki. Kot je povedal Andrej Karničar, župan Jezerskega, ima članstvo številne prednosti, prva in glavna pa je, da jim omogoča razvoj turizma tako, da hkrati ohranjajo naravo.

Mreža je sicer kot po meri za idilično Jezersko. Da je tako, je pred časom pomislil in zastrigel z ušesi brat Andreja Karničarja, že pokojni alpinist Davo Karničar. Čez leta so se njegove zamisli, tudi s pomočjo PZS, uresničile. »To je prepoznaven znak, po katerem se identificiramo tako navznoter kot navzven. Za nas je pomemben po dveh plateh: ena je prepoznavnost na nemško govorečem trgu, in to med ljudmi, ki bi jih radi pritegnili, med takimi, ki spoštujejo naravo, našo kulturno in naravno tradicijo in ki so hribovci.«

Za območja, ki želijo razvijati trajnostni turizem, je po Karničarjevih besedah to pravzaprav ključno: »Vse, kar imamo, je narava, in to moramo ohraniti. Mreža gorniških vasi zahteva ravno to: da razvijamo turizem, ki bo hkrati ohranjal naravo. To je vključeno v DNK projekta.« Kot je dodal, s tem tudi kot lokalna skupnost vedo, v katero smer gredo, in se tega držijo na vseh področjih. »Tako imamo kup varovalk, za katere je prav, da jih imamo, in se razvijamo tako, da bomo naravo lahko ohranili. To je bistveno bolj pomembno kot število turističnih prihodov in dobiček.«

Zaradi tega jim ni bilo treba prilagajati strategij, preprosto vodijo naprej turizem, kakršnega so si želeli, je dodal. Veliko dodano vrednost vidi tudi v letnih srečanjih s predstavniki drugih gorniških vasi, na katerih izmenjajo izkušnje, dobre in slabe prakse, nevarnosti. »Vsi imamo podobne izzive, predvsem pa tudi lepe stvari, to je okolje, ki nas obdaja,« je sklenil Karničar.

Med gorniškimi vasmi sicer po besedah Mira Eržena s PZS izstopata dve vrsti. V eni skupini so tiste, ki bi rade zadržale turizem, kakršnega že imajo, brez širjenja v množičnost in z željo, da se ohranjajo narava, tradicija, razmere za življenje domačinov. V drugi skupini pa so vasi, kjer turizem še ni razvit, a si ga želijo, vendar ne množičnega. »Na območju Slovenije kandidirajo predvsem kraji, ki si želijo omejen obseg turizma, zlasti pa turizem, povezan z gorskimi športi,« je dejal Eržen.