»Nocoj je izstrelitev rakete? Nisem vedel ...« reče voznik Don, starejši Američan iz Titusvilla na Floridi, na poti k vesoljskemu centru Cape Canaveral. Ja, in to ne le navadna izstrelitev, temveč se je začela zgodovinska misija proti Soncu. »Ah, zdaj že vsak mesec vzletajo in za nas domačine to ni nič več posebnega. Samo zaslišimo brum in rečemo: O, spet gredo gor!«

Titusville je nevpadljivo mestece, ki ne bi bilo nič posebnega, če iz njega ne bi vodila pot na otok Merritt, kjer se razprostira Nasin vesoljski kompleks Cape Canaveral – glavno človekovo izhodišče za izstrelitev v vesolje. Javnega prevoza na otok ni, zato so najbolj prikladni zasebni prevozi z uberjem ali lyftom za dvajsetminutno vožnjo čez reko Indian do Kennedyjevega vesoljskega centra.



»Za nas Titusvillčane je bila izstrelitev doživetje v 70. letih, ko so hodili na Luno, pa v 80. in 90., ko so z raketoplani začeli pogosteje leteti do Mednarodne vesoljske postaje. Enkrat naju je z očetom Nasin zaposleni ponoči skrivaj pretihotapil do izstrelišča. Lahko sem se dotaknil motorjev pripravljene rakete – si misliš, kaj je bilo to za najstnika!« In ja, spomni se tudi nesreče raketoplana Challenger. V živo je videl izstrelitev. »Nihče ni vedel, da je kaj narobe. S tal se ni nič videlo. Šele ko smo prišli v šolo, so nam povedali, kaj se je zgodilo.«

Vstopnica v Kennedyjev vesoljski center stane 63 dolarjev, že uvodna ploščad Rocket Garden pa osupne z razstavljenimi raketami iz 50. let. To so modeli prvih raket, s katerimi so Američani pošiljali v orbito prve satelite. Vse stojijo pokončno, le bela 43-metrska velikanka, slavni saturn 1B, s kakršnimi so v vesolje pošiljali laboratorij Skylab, leži.



Obiskovalci se med seboj začnejo spraševati, ali so te rakete zares letele. Vodnik se prizanesljivo nasmehne: »V 50. letih seveda še niso imeli raket za ponovno uporabo. So pa to res prave rakete, pripravljene, da bi poletele, a so pač iz različnih razlogov ostale na tleh. Tale saturn 1B je bil na primer pripravljen za reševalno nalogo, če bi šlo na Skylabu kaj narobe.«
 

Imamo problem: Houston ali Cape Canaveral?

Za vogalom čakajo avtobusi, ki vsakih 20 minut obiskovalce vozijo po Cape Canaveralu. Odpeljemo se po prazni asfaltni cesti vzdolž rečnih kanalov in močvirnatih travnikov, kjer lahko uzreš orlovo gnezdo, celo aligator ždi ob ribniku. Približamo se beli škatlasti zgradbi, prepoznavni po ogromnem emblemu Nase, ameriški zastavi in večplastnih vratih: največja enoprostorska zgradba na svetu, Vehicle Assembly Building (VAB).

Legendarna sestavljalnica raket stoji od 60. let, pa je videti kot nova. Tu so zmontirali vse od apollov do raketoplanov in sodobnih vesoljskih plovil. Vzdolž železniških tirov, po katerih transportne ploščadi rakete vozijo proti izstreliščem, prispemo do rta in se približamo najpomembnejšemu izstrelišču LC-39A s črnim podpornim stolpom. Prav z njega so poletele vse rakete na Luno, tudi vsi raketoplani, zdaj pa falconi.



Avtobus nas odloži pred velikim muzejem Apollo/Saturn V, posvečenim znamenitemu programu osvajanja Lune. Najprej nas posedejo v kontrolno dvorano – prav tisto, iz katere so v 60. in 70. letih nadzirali izstrelitve raket. Vse je še vedno, kot je bilo: strnjene vrstne mize s takratno računalniško tehnologijo, telefonske slušalke, tipke. Na steni pa ekrani. Luči se zatemnijo in zavrti se posnetek dogajanja prav v tej sobi med izstrelitvijo Apolla 11: nervozni inženirji komunicirajo, pritiskajo na stikala, opazujejo kazalce in kontrolne lučke ter odštevajo sekunde: »3-2-1 ...« Po dvorani zabobni, ekran se zaiskri in raketa na filmu vzleti.

Z vodnico razjasniva, zakaj so astronavti rekli »Houston, imamo problem«, če pa smo na Cape Canaveralu. Seveda: iz te sobe so nadzirali samo izstrelitev, nadaljnjo pot pa je prevzela Nasa v Houstonu.
 

Luna na otip

V osrednji hali je osrednja znamenitost: ležeča orjaška bela raketa, dolga 110 metrov – mogočni saturn V v živo. Pripravljen je bil za izstrelitev Apolla 19, ki pa je bila preklicana, zato je ostal neuporabljen. Ko stojiš neposredno pod njim, res dobiš občutek grandioznosti. Pet orjaških okroglih motorjev štrli z dna rakete – za atomsko bombo druga najglasnejša stvar, kar jih je naredil človek.



Saturn V je razstavljen v tri stopnje: prva je najdebelejši sod za tekoče gorivo z napisom USA, ki je apollo ponesla 70 kilometrov v zrak, druga z napisom United States je krajša in je šla do 175 km, najožja stopnja pa je pospešila na 40.000 km/h – do hitrosti, pri kateri raketa lahko ubeži Zemljini gravitaciji. Nanjo je pripet adapter, v katerem je bil shranjen lunarni modul za spust na Luno, na koncu pa z nje štrli še najmanjši del, komandna kapsula, v kateri so se stiskali astronavti.

Na ogled so tudi replika lunarnega roverja, orodja, uporabljenega na Luni, skafander Alana Sheparda z Apolla 14, na katerem je še vedno lunarni prah, in čisto pravi kamen z Lune, na voljo za otip. Tako se lahko dotaknem Lune! Največja znamenitost pa je komandni modul Apolla 14, ki je krožil okrog Lune in vrnil astronavte na Zemljo s padcem v Pacifik: vidi se, kako ga je trenje med vrnitvijo v atmosfero prežgalo.


Vrnitev v Kennedy Space Center na zadnji obisk: ikonična oranžna raketa med dvema slokima belima raketama, kakršne so v vesolje izstreljevale raketoplane, označuje vhod v eno največjih znamenitosti Cape Canaverala – halo Atlantis. V mračni veži se na ekranu odvrti igrano-dokumentarni film o razvoju raketoplanov, o tem, kako so želeli razviti plovilo, ki vzleti kot raketa, plove kot vesoljska ladja, na Zemljo pa se vrne kot letalo.



Film je odigran v tipično ameriškem slogu, kot spektakel, s spremljajočo orkestralno glasbo, ki kulminira ob posnetku prvega poleta raketoplana Atlantis leta 1985; v trenutku postane platno prozorno in se odgrne kot zavesa, tam pa iz teme zasije – resnični Atlantis! Ja, prav tisti, ki je 33-krat letel na mednarodno vesoljsko postajo. Bela mogočna mrcina s črnim kljunom, pošteno pokrpana, z odprtim tovornim »prtljažnikom«, trikotnimi krili in motorji na repu. Natančen pogled pokaže nešteto pikic in praskic, ki so posledica obremenitev.

Naslonim se lahko celo na originalni kolesi, s katerima je Atlantis dvakrat pristal: zlizani sta od zaviranja. Na koncu se poklonim padlim astronavtom raketoplanov Challenger in Columbia. Na stenah visijo spominske vitrine, med najbolj presunljivimi osebnimi predmeti pa je šolska torba z motivom Zvezdnih stez astronavta Michaela Andersona: že kot šolarček je sanjal o poletih v vesolje.
 

Žareča krogla vzleti

Z obrežja reke Indian v Titusvillu se na obzorju še vidijo deset kilometrov oddaljeni VAB in kovinski stolpi štirih glavnih izstrelišč: LC-39B, LC-39A, SLC-41 in SLC-40. Toda zvečer je tema, le kakšna rdeča luč kje utripa. V družbi ameriških turistov kramljamo pozno v večer, ko se polna luna že dviga visoko čez jasno nebo. »Kot da skupaj čakamo novo leto,« se strinjamo v smehu.



In res – ob napovedanih 23.05 se v daljavi v temi zaiskri žareča krogla. Svetloba je tako močna, da zastira raketo. Zelo počasi se dviga in dviga skozi oblačno kopreno, čedalje više in vse hitreje v nebo, rahlo pod kotom nad Atlantik. Štirideset sekund kasneje nas doseže še brum. Okna se sicer ne tresejo, nebo tudi ni tako dramatično razsvetljeno, a je dogodek kljub temu veličasten. Priča smo zgodovinski misiji Evropske vesoljske agencije – raketa atlas V nese satelit Solar Orbiter proti Soncu na sedemletno opazovanje naše zvezde.

Žareča kroglica se v treh minutah zmanjša do velikosti zvezdice na nebu. In nad Titusvillom sta spet tišina in mir. Srečno pot!