Na Zelenici so spet namestili sedeže žičnice

Na Zelenici so pred kratkim znova namestili sedeže nekdanje sedežnice, ki je več desetletij prevažala smučarje. V nekdanji žičniški postaji so namreč postavili stalno muzejsko razstavo o nekoč priljubljenem smučišču. Čeprav tam že osem let ni več smučarskega središča, ni ta planinski raj nič manj obiskan, saj je tako poleti kot pozimi priljubljena točka pohodnikov, alpinistov, turnih smučarjev in kolesarjev.



»Gre za evropski projekt oživljanja Zelenice. Občina se je namreč zavzela za to, da bi še bolj obogatili turistično ponudbo,« pravi kustosinja nove stalne muzejske razstave na Zelenici in direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek. Stara sedežnica je tako postala zunanja enota razstave slovenskega smučarskega muzeja, ki jo imajo v Tržiču. Po besedah Babškove imajo v tem kraju pod Karavankami največjo zbirko alpskega smučanja pri nas. Oboje je trenutno zaradi vladnih ukrepov za omejitev epidemije seveda zaprto.



Čeprav nas misel o smučarski zgodovini najprej zanese k bloškim smučem, ni preteklost Tržiča na tem področju nič manj bogata. Hribi, ki obdajajo mesto, namreč veljajo za nekakšno zibelko slovenskega športnega smučanja, saj imajo kar stoletno zgodovino. Tako so domačini in obiskovalci od drugod že v prvi polovici 20. stoletja vijugali po tamkajšnjih pobočjih, najraje na Zelenici in Kofcah. Smučarski navdušenci so nato že leta 1923 ustanovili Sportski klub Tržič.
 

Priljubljeno smučišče

V šestdesetih je na zeleniških strminah zraslo smučišče, ki je bilo v naslednjih desetletjih nadvse priljubljeno. Imelo je tri vlečnice in dve sedežnici ter 4,2 kilometra smučarskih prog. Leta 2012 so se po večletnem neuspešnem poskusu oživitve smučišča naprave dokončno ustavile.

Smučišče Zelenica pa ni bilo le rekreacijsko središče, pomembno je bilo tudi za razvoj tega športa v Tržiču, saj so se tam kalili vrhunski alpski smučarji. Ti so bili uspešni že pred vojno, najbolj znan pa je nato nedvomno postal Bojan Križaj in sledili so mu še drugi, med njimi Andrej Jerman. Na Zelenici je prve izkušnje nabiral tudi olimpijec v deskanju na snegu, Žan Košir. Že v šestdesetih so tam ustanovili šolo smučanja, kasneje pa gostili nekatera mednarodna tekmovanja.

Dvakrat pogoreli

V muzeju je mogoče prebrati, da je prvo kočo na zeleniškem sedlu leta 1929 zgradilo nekaj smučarskih navdušencev, ki so vanjo vložili lastna sredstva. To so bili Nande Jocif, Ciril Lužar, Maks Leban, Anton Sajovic, Šimen Zaletel in Tone Belehar. Prvi je kasneje postal večinski lastnik, zato se je sprva imenovala Jocifova koča, namenjena pa je bila predvsem smučarjem, ki so si želeli čim več časa preživeti čim bliže smučišču. Med okupacijo v času druge svetovne vojne je bila koča požgana.



Leta 1950 so začeli graditi planinski dom, v šestdesetih je prešel v last tržiškega planinskega društva. Leta 1992 so nadzidali vhodni prizidek in s tem pridobili učno sobo, toda decembra 1999 je dom pogorel do tal. Vmes je bilo tam le zavetišče, nato pa je društvo dom tudi z evropskimi sredstvi obnovilo in leta 2011 je na tej priljubljeni pohodniški točki spet odprl vrata.

Čeprav smučišča ni več, ostaja Zelenica, ki je le slabo uro vožnje oddaljena od Ljubljane, priljubljena poletna in zimska rekreacijska točka, kamor radi zahajajo pohodniki, alpinisti, kolesarji in turni smučarji. Zaradi lahkega dostopa do izhodišča je priljubljen cilj turnih smučarjev tako iz Slovenije kot avstrijske Koroške. Sicer oblegana koča, ki stoji med Begunjščico in Vrtačo, trenutno zaradi epidemioloških razmer sameva, pa tudi obiskovalcev je zaradi vladnih omejitev malo.

Gorniški učni center

V okviru obnovljene koče danes deluje gorniški učni center, namenjen izobraževanju na področju gorništva, od usposabljanja, tečajev, preventivnih dejavnosti, do izobraževanja na prostem in predavanj. Tako organizirajo številne planinske tečaje, šole v naravi, naravoslovne tabore … za vse generacije in zmogljivosti. Leta 2015 so v bližini koče uredili novo zelo zahtevno zavarovano plezalno pot, ferato, ki je speljana čez južno steno Spodnjega plota in ponuja lažjo – učno – ter težjo različico plezanja. Pod streho nekdanje zgornje žičnice se skriva tudi manjša plezalna stena. Pozimi pa udeleženci šole v naravi tam še vedno smučajo, saj imajo v centru montažno vrvno vlečnico.



Vodja tega centra Stanko Koblar pravi, da so v običajnih letih (letos je zaradi epidemije drugače) tako poleti kot pozimi še posebej konec tedna polno zasedeni. Pred časom so z nadgradnjo zagotovili 20 novih ležišč poleg prejšnjih 50, a kot ugotavlja Koblar, zdaj že to ni dovolj, zato razmišljajo o novi širitvi. Eden od načrtov je otroška ferata, prav tako bi potrebovali posodobitev gorniške in multimedijske opreme. Po Koblarjevih besedah v svoje programe radi sprejmejo vse, tudi takšne, ki se morebiti sami ne morejo povzpeti.

Temna plat sedla

A Zelenica ne ponuja le naravnih lepot, hribi, ki jo obdajajo, skrivajo tudi nevarnosti. Tako so bili za obiskovalce že v času
delovanja smučišča nevarni snežni plazovi, enako velja za tiste, ki se na Zelenico pozimi podajajo danes. Še posebej so izpostavljena pobočja pod severnim ostenjem Begunjščice in strm teren pod Spodnjim plotom. Zgodovina tega planinskega raja ima zato tudi žalostne zgodbe, saj so plazovi zahtevali že veliko žrtev.



Pozimi leta 1962 sta v plazu pod kočo umrla obmejna vojaka jugoslovanske vojske. Najbolj tragična nesreča pa se je zgodila januarja 1977, ko je plaz z Begunjščice usodno zasul štiri dijake in dva učitelja iz Srednješolskega centra Kranj, ki so v slabem vremenu sestopali proti Ljubelju. Kljub številnim opozorilom in preventivnim akcijam je snežna gmota leta 2010 terjala še življenje domačina in tri leta kasneje turnega smučarja. Leta 2014 je bila tako ustanovljena tržiška služba za varstvo pred snežnimi plazovi, ki skrbi za opozarjanje na lavinske nevarnosti na tem območju.

Zaradi te izpostavljenosti so na Zelenici že razmišljali o protiplazovni zaščiti. Stanko Koblar pojasnjuje, da je bil projekt pripravljen, a se je zataknilo pri denarju in zaščiti Natura 2000.