Najzanesljivejša sopotnica planinca
»Markacija je sopotnica vsakega planinca. Če jo izgubi, lahko zaide v težave ...« so besede markacista Stanka Gašpariča, izrečene pred krepkim poldrugim desetletjem, a še vedno najpreprosteje opisujejo pomen te znamenite bele pike, obkrožene z rdečo črto. Letos mineva sto let, odkar Knafelčeva markacija spremlja obiskovalce gora, so spomnili pri Planinski zvezi Slovenije (PZS), organizirano planinstvo pa se tudi naglo približuje 130. obletnici.
Nepredvidljivi svet gora je imel pred stoletjem kajpak bistveno manj obiskovalcev kot danes, tisti, ki jih je pot vodila tja gor, pa so se orientirali po znanih kamnitih možicih, ki jih mestoma vidimo še danes, čeprav bi težko rekli, da imajo funkcijo, kakršno so imeli prvotno. Leta 1922 je vlogo enotne orientacijske pomočnice v slovenskih gorah prevzela Knafelčeva markacija in jo zanesljivo ohranja tudi v času najrazličnejših aplikacij, ki jih omogoča sodobna tehnologija. Predvsem pa v vsem tem času nikoli niso razmišljali, da bi ta najbolj prepoznavni znak našega planinstva kakor koli spremenili, je zagotovil predsednik PZS Jože Rovan, tudi dolgoletni markacist. Markacija je, kakršna je: bela pika, obkrožena z rdečim kolobarjem, narisana s čopičem na roko, brez kakršnih koli šablon.
Oznaka, ki »daje turistu sigurnost«
Dejavnost označevanja planinskih poti se je pravzaprav začela že z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva (27. februarja 1893), predhodnika Planinske zveze Slovenije (PZS). Že takoj so sestavili tudi markacijski odbor; ta je sprva štel sedem članov, ki so poskrbeli, da so že v prvem letu označili 97 poti, njihov glavni namen pa je bil preprečiti Nemcem, da bi po slovenskih poteh še naprej delali nemške napise in kažipote, so zapisali pri PZS. Sprva so poti označevali z ravnimi črtami v rdeči, zeleni, rumeni, modri, ponekod črni barvi, risali so tudi križe, kvadrate, kroge ... Da bi poenotili oznake, so leta 1895 v četrti številki Planinskega vestnika izdali Določila o zaznamovanju potov, ki so obsegala 16 točk. Poudarek je bil na pravilni umestitvi oznak ob planinskih poteh in postavitvi označevalnih tabel, medtem ko oblika oznak še ni bila predpisana.
Po prvi svetovni vojni pa so začeli razmišljati o enotnem načinu označevanja. Konec leta 1921 je Turistovski klub Skala pripravil tečaj za markiranje, ki ga je vodil kartograf in planinec Alojz Knafelc, znan tudi kot izjemno spreten risar. Pred sto leti, natančneje 4. marca 1922, je bil izvoljen v osrednji odbor društva kot načelnik markacijskega odbora. Na podlagi številnih poskusov in predlogov je pravzaprav oblikoval dve enotni oznaki za planinske poti, poleg markacije še značilno smerno tablo v rdeči barvi z belim napisom. Ta je sicer po Rovanovih besedah doživela manjše spremembe, a podobno kot markacija v osnovi ostaja enaka kot pred stoletjem.
»Markacija daje turistu sigurnost, da bo po izbrani poti dospel na gotov cilj. Vsak znak ga utrjuje v zavesti, da je na pravi poti. Zato mora biti vsaka markacija lahko in dobro vidna, včasih bolj gosta, včasih bolj redka. Na dobro izhojeni poti, n. pr. cesti, kolovozu, so znamenja lahko bolj redka; tu so markacije le pomirovalne. Izdatno je treba markirati pri vsakem razpotju; tam je treba na pravi poti naslikati najmanj tri znake, tako da se iz razpotja nedvomno vidijo,« je zapisal Alojz Knafelc na začetku Navodil za markiranje potov, ki so bila objavljena v julijski številki Planinskega vestnika leta 1922 in dve leti pozneje še v samostojni publikaciji, pri čemer je bila na prvi strani vsake knjižice markacija ročno izrisana.
Zaščitena blagovna znamka
»Knafelčeva markacija je likovno izčiščen in popoln znak, ki je obenem izviren, udomačen, funkcionalen, preprost, opazen in razpoznaven. V toku desetletij je kot nepogrešljiva spremljevalka na planinskih poteh postala simbol slovenskega planinstva,« so zapisali pri PZS. Od leta 2007 je zaščitena z zakonom o planinskih poteh, s katerim so te poti postale del javne infrastrukture, od leta 2016 je tudi zaščitena blagovna znamka.
Knafelčevo poslanstvo danes uresničuje več kot 880 markacistov (toliko jih je registriranih letos, realno pa jih po Rovanovih besedah sodeluje več), ki skrbijo za približno 10.000 kilometrov planinskih in okoli 2000 kilometrov turnokolesarskih poti. »Finančno breme vzdrževanja poti, ki jih uporabljamo vsi, tako domačini kot tujci, pa je vse do zdaj pretežno na plečih Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Novi zakon o planinskih poteh sicer obeta znatno pomoč države, toda njegova realizacija se je žal spet odmaknila v prihodnost,« je spomnil Jože Rovan, ki je prve naloge kot markacist opravljal še kot član mladinskega odseka Planinskega društva Ljubljana-Matica, zadnje pa pred nedavnim na Prisojniku.
V zadnjih letih imajo pri delu že nekaj težav, kajti populacija markacistov se nezadržno stara. Problem ni osnovno markiranje, ampak večdnevne akcije tehnične ekipe, ki popravljajo jeklenice in kline. »V takih primerih bi morali žrtvovati teden svojega prostega časa za delo v visokogorju, mlajši ljudje pa si tega preprosto ne morejo privoščiti,« je opisal.
