Odprava v »brušersko sredogorje«

Prebivalci Brusovš so poskrbeli za ureditev poti v okolici Raufnka in Turške noge, ki sta postala priljubljeni pohodni točki.
Fotografija: Na 450 metrih nadmorske višine nad mestom kraljuje del rudniškega dimnika, ki je bil desetletja značilna idrijska veduta. FOTO: Anja Intihar/Delo
Odpri galerijo
Na 450 metrih nadmorske višine nad mestom kraljuje del rudniškega dimnika, ki je bil desetletja značilna idrijska veduta. FOTO: Anja Intihar/Delo

Zaprtje občinskih meja je prineslo vsaj eno dobro stvar – še nikoli prej nismo videli in odkrili toliko do nedavnega skritih domačih pohodnih poti. Hribovske občine so seveda v precejšnji prednosti in ljubitelji rekreacije v naravi smo jo v času epidemije koronavirusa dodobra izkoristili.

Hleviška planina z dobrimi 900 metri nadmorske višine je za krajane idrijske občine to, kar je za Ljubljančane Šmarna gora. Priljubljena in zelo obiskana pohodniška točka, ki je v dobrem ali slabem vremenu dokaj lahko dosegljiv cilj. A v zadnjem času Hleviše po priljubljenosti med domačini dobivajo močno konkurenco. Čeprav resda precej nižji hribček, pa po urejenosti poti »Raufnk« s Turško nogo prav nič ne zaostaja za prej omenjenim vrhom. Kar zadeva razgled, je po skromnem mnenju avtorice teh vrstic celo v znatni prednosti. A pojdimo po vrsti, najprej s pojasnilom, kam natanko vas vabimo, ko vam gnada dovolijo uiti iz občine.

image_alt
Trasa nekdanje ozkotirne železnice čaka pohodnike


Lokalni »vodnici« Irena Podvršček Stepančič in Karmen Vidmar sta me na oblačno petkovo popoldne popeljali na skoraj dvourni pohod po »brušerskem sredogorju« (Brusovše so predel Idrije), kakor hribčkom okrog Raufnka in Turške noge (dobrih 700 metrov nadmorske višine) hudomušno pravijo domačini. Ko govorim o raunfku, mislim dobesedno: na 450 metrih nadmorske višine nad mestom namreč kraljuje ohranjeni del rudniškega dimnika, ki je bil desetletja značilna idrijska veduta. Šele z ureditvijo pohodniških poti in okolice Raunfka s(m)o izjemno fotogenično točko poleg Brušerjev odkrili tudi pohodniki od blizu in malo dlje.

Pred nekaj dnevi so Gordan Stepančič in somišljeniki iz omenjenega becirka (združeni so v skupino Zavedno Brušer), ki ob podpori idrijskega župana Tomaža Venclja, Centra za upravljanje z dediščino živega srebra (CUDHg) in Zavoda za turizem Idrija prostovoljno skrbijo za urejenost teh poti, postavili še informacijsko tablo. Predvsem zunanji obiskovalci bodo na njej dobili več informacij o dediščini, ki so ji priča na vrhu, navsezadnje je to tudi poklon nekaj generacijam topilničarjev, ki so delali v idrijskem rudniku živega srebra.

Gordan Stepančič je s somišljeniki opravil levji delež pri ureditvi pohodnih poti okrog Raufnka. FOTO: Anja Intihar/Delo
Gordan Stepančič je s somišljeniki opravil levji delež pri ureditvi pohodnih poti okrog Raufnka. FOTO: Anja Intihar/Delo


Legenda o Turški nogi


Povprečno pripravljen pohodnik bo do Raufnka potreboval dobre pol ure, mu pa priporočam, da izlet podaljša še najmanj do Turške noge, pri čemer bo opravil z dodatnimi 250 višinskimi metri – če ga že Slovenska planinska pot, ki vodi po tem koncu, ne bo zvabila proč, na Sivko (od izhodišča je po markirani poti do nje dve uri in pol hoda). Me tri smo jo ubrale, kot rečeno, na Turško nogo.

Legendi o tem, kako je skala, ki je pravzaprav naš cilj (vrh namreč ni izrazit), dobila ime, sta najmanj dve. Po eni, kot je pojasnila moja vodnica, so Turki čez Góre prispeli do omenjenega kraja, tam pa je njihov poveljnik, zaradi silno goste megle prepričan, da so dosegli konec sveta, močno udaril ob tla in v skali pustil odtis vojaškega škornja. Tudi v drugi različici so vpleteni Turki, le da naj bi se vojaku, ko se je razgledoval proti Idriji, prikazala Marija z osličkom. Odtis, ki ga lahko opazite, če zlezete na skalo, menda spominja na kopito.

A naj bo kakorkoli že, pohod vam bo vzel nekaj kalorij, strmina namreč zlepa ne popusti, zato so pohodne palice in dobra obutev nujna oprema na tem koncu. Kot povsod je v teh dneh po sicer zgledno utrjenih poteh potrebna še večja previdnost, saj je teren razmočen, blato (in na Turški nogi celo nekajcentimetrska snežna odeja) pa idealno za zdrs.

Razgled na Idrijo je čudovit. FOTO: Anja Intihar/Delo
Razgled na Idrijo je čudovit. FOTO: Anja Intihar/Delo


Kar je sploh v teh časih presenetljivo in pohvale vredno, je to, kako ljubeče za okolico sprehajalne poti skrbijo prostovoljci, domačini. Brez obvez, ne da bi karkoli pričakovali v zameno. Okolico redno urejajo, da je rekreacija omogočena vsem – otroke bo, na primer, v teh dneh v šnapcomatu pričakal kakšen bonbon, odrasle požirek, s katerim bodo lažje (ali pa ne) nadaljevali pot bodisi naprej bodisi nazaj.

Irena Podvršček Stepančič se na Turško nogo in nato do Raufnka (ali nasprotno, včasih jo ubere tudi na Marutni vrh, ampak o tem v kakšnem drugem zapisu), odpravi najmanj enkrat na teden. Občutek sem imela, da pozna vsak kamen, vsako korenino, in čisto lahko si (precej za šalo, čisto malo zares) predstavljam, da bi se z vodenjem ukvarjala poklicno. Pravi užitek je v teh čudnih, z negativnim prepredenih časih srečati ljudi, ki so zaljubljeni v pohodništvo in znajo ceniti domače vršace, ne zgolj opevati tuje.

Turška noga in na njej skala z odtisom. FOTO: Anja Intihar/Delo
Turška noga in na njej skala z odtisom. FOTO: Anja Intihar/Delo


Pred pohodom ali po njem k Topilnici Hg


»Sveta ženska trojica«, ki je na omenjeni petek po poti neumorno klepetala o vsem mogočem, je ubrala krožno turo in enako bi vsaj za začetek priporočila vsakemu pohodniku (Brusovše–Raufnk–Turška noga–Brusovše). Če torej pustite jeklenega konjička nekje v bližini trgovine Merkur (parkirišč je nekaj na voljo v neposredni bližini), jo uberite po ozki ulici navzgor, potem pa sledite oznakam. Poti na Raunfk (skoraj celotno pot bo dimnik sam vaš smerokaz) skorajda ne morete zgrešiti, če ste v dvomih, za pomoč poprosite katerega od domačinov in vas bo po potrebi usmeril.

Poti so dobro označene. FOTO: Anja Intihar/Delo
Poti so dobro označene. FOTO: Anja Intihar/Delo


Raufnk je iz leta v leto bolj priljubljena pohodniška točka, glede na vpisno knjigo, ki stoji na vrhu (pa v njej podpisa ne pustijo čisto vsi), jo obišče okrog 5000 ljudi na leto. Misel, ali je človek na tem koncu torej lahko povsem sam s seboj, bi tako utegnila biti povsem na mestu. A naj vas enako hitro pomirim – ker »čistokrvni« domačini poznajo kup stranskih poti, ne boste nikomur stopali na prste, četudi se boste tod potikali na lep sončen dan. Si pa boste morali na vrhu izboriti nekaj prostora za kakšen selfi z Idrijo v ozadju.

image_alt
Peš k svetemu Ivánu – po mir in dobro energijo


Če so vas te vrstice dovolj zdramile, da jo k nam uberete s kakšnega drugega konca Slovenije – ko bo to seveda dovoljeno –, po pohodu in krepčilu obvezno obiščite še katerega od ostankov dediščine rudnika živega srebra. Najsibo to Topilnica Hg (poleg moderne interaktivne razstave se ponaša z največjo rotacijsko pečjo za žganje živega srebra na svetu) v neposredni bližini, muzej na gradu Gewerkenegg z nekaj stalnimi razstavami ali pa Antonijev rov (najstarejši ohranjeni vhod v rudnik v Evropi) – zgodba, ki jo boste spletali na pohodu po »brušerskem sredogorju« bo s tem resnično dobila svoj pravi začetek (ali konec, kakor se je boste že lotili).



Preberite še:

Komentarji: