Pipanova lestev malokoga pusti hladnokrvnega
Montaž (Jôf di Montasio), slovensko Špik nad Policami ali Poliški špik, je eden najmogočnejših vrhov Julijskih Alp – z 2753 metri je drugi najvišji vrh Julijcev, takoj za Triglavom. Je tudi drugi najvišji vrh italijanske dežele Furlanije - Julijske krajine. Lepo vremensko napoved, ki je septembra privabila v višave veliko ljubiteljev gora, je bilo treba izkoristiti.
»Če je Triglav najvišji in najbolj pravljičen, Škrlatica najbolj divja, Jalovec najbolj drzen, Mangart najbolj slikovit, Razor najbolj plemeniti, Viš najbolj bleščeč, Kanin najbolj poseben, potem velja, da je Montaž največji in najmogočnejši med Julijci.« Tako je ta slikoviti vrh, ki so mu rekli tudi brat Triglava, opisal dr. Julius Kugy (1858–1944), slovenski pravnik, pisatelj in oče alpinizma v Julijskih Alpah.
Kot je v Delu 6. decembra 1968 pisal Karel Makuc, mu je Kugy takšen veličasten opis namenil zaradi mogočnih sten, ki se dvigajo v nebo naravnost iz gladkih, zelenih pašnikov, zaradi česar se zdi kot veličasten spomenik na travniku. O »kraljevskem Montažu«, kot ga je slavil, je pisal tudi pesmi, zato so Montažu rekli celo Kugyjeva gora, po njem se navsezadnje imenuje ena od smeri. Prvi vzpon na Špik nad Policami sta sicer opravila tedanji predsednik beljaškega alpinističnega odbora Hermann Findenegg in Antonio Brussotier, in sicer 18. avgusta 1877.
V gore le ustrezno opremljeni
September, ki je imel kar tri konce tedna z lepim vremenom, je v gore zvabil večje število pohodnikov. So pa imeli zato več dela tudi reševalci. Kot je tik pred našim pohodom na Montaž (9. septembra) opozorila policija, sta nujni previdnost in preventiva. »Svetujemo in vas opozarjamo, da se v gore odpravite preudarno, premišljeno in z veliko odgovornostjo.« Ljubiteljem gora svetujejo, da si vnaprej začrtajo turo, ki bo primerna njihovemu znanju, času, vremenu in psihofizičnim sposobnostim. Nujna je primerna oprema. Zaradi morebitnih spreminjajočih se vremenskih razmer svetujejo, da pred odhodom v visokogorje preverijo napoved in tudi sproti spremljajo razmere.
Izkušnje in oprema
Najmogočnejšega med Julijci smo se odločile izkusiti tudi štiri pohodnice. Že ko smo se v jutranjih urah peljale skozi Kranjsko Goro proti mednarodnemu mejnemu cestnemu prelazu Predel in izhodišču na planini Pecol, se je ob pogledu na vrhove začelo pospešeno bitje srca pred gorniško dogodivščino, za katero smo vedele, da zahteva kar nekaj izkušenj. Pot mimo koče po Pipanovi lestvi je označena kot zelo zahtevna, zato je obvezna uporaba čelade, pasu in samovarovalnega kompleta.
Ob prihodu na planino Pecol, ki leži na nadmorski višini 1510 metrov, je bilo nekaj pred sedmo zjutraj svežih osem stopinj Celzija. Pot smo začele v vetrovki in s trakom za ušesa, a smo ju že kmalu lahko pospravile v nahrbtnik, sicer napolnjen s hrano, vodo in dodatnimi oblačili. Od parkirišča se sicer pot nadaljuje po planoti, vodi mimo koče Rifugio di Brazza, se postopoma dviguje in ni preveč zahtevna, ves čas pa ima pohodnik pred seboj mogočni Montaž.
Pri križišču, ki je le nekaj deset metrov nad kočo, smo se usmerile na levo, na pot, ki pelje proti sedlu Forca dei Disteis (2201 metrov), desna pa vodi na Špik Hude police (2420 metrov), razgleden vrh med Montažem in Višem. Od tega križišča se najprej nekaj metrov spustimo, nato pa v rahlem vzponu prečimo travnike pod ostenji Montaža.
Kozorogi in svizec
Na planoti srečamo prve gorske živali, najprej karizmatičnega kozoroga, ki se je nastavil objektivu. V nadaljevanju smo jih srečale še več, tudi tistih najmanjših in najmlajših, ki so se samozavestno sprehajali po melišču in višje na skalnatem predelu ob klinih in jeklenicah. Na poti nazaj smo na travniku videle tudi svizca. Med drugim zaradi kozorogov, in seveda drugih pohodnikov, je še posebej v drugem delu poti nujna čelada, saj se kamenje kruši. »Pazi, kamen,« se je tako med našo potjo slišalo večkrat, vsakič z upanjem, da ne bi koga poškodoval.
Prvi del poti, ki smo ga osvajale precej počasi, z več postanki, smo prehodile v približno uri in pol. Nato smo pospravile pohodniške palice in si nataknile čelado, kajti začne se skalnati del s prvimi jeklenicami in klini. Med vzponom so se pred nami ves čas risali vrhovi, v povsem jasnem vremenu brez oblačka so bili še posebej impozantni. Obenem ves čas vzpona vidimo parkirišče, ki postaja vse manjše.
Obnovljena Pipanova lestev
Ko se približamo prvi fiksni lestvi, ki je precej navpična in je od stene odmaknjena od pol do enega metra, se zavemo, da gre zares. In da v gorah ni popravnega izpita, ampak je nujna popolna zbranost. Vsekakor se na lestvi, ko korak za korakom premikaš noge, zaveš lastne minljivosti in mogočnosti gora. Vzpenjaš se z zdravim strahospoštovanjem.
Prvi lestvi sledi še druga (ta je sicer na pogled manj strašna, a se med hojo po njej malenkost maje), vmes in naprej pa smo prepuščeni jeklenicam in klinom, kjer je prav tako treba s pozornostjo umeriti vsak korak. Pravzaprav je najpreprostejši del vzpona zadnjih 15 do 20 minut, ko se bližamo vrhu, kjer stoji križ z zvoncem, posvečen alpinistu Riccardu Deffarju.
Z vrha se odpre pogled na množico vršacev, v bližini so bivak Stuparich in Suringar, Krniška glavica, Špik Hude police, vrh Brda, pogled seže tudi do Višarij. Že med vzponom smo srečale kar nekaj slovenskih pohodnikov, prav tako avstrijskih, našli so se tudi italijanski. Ker je bila pot po Pipanovi lestvi za vse štiri precejšen izziv, smo razmišljale, da bi za spust izbrale drugo smer, a so pohodniki povedali, da sta drugi dve zahtevnejši in da je ta, po kateri smo se povzpele, še najbolj primerna.
Kljub lepemu vremenu se na Montažu ni trlo pohodnikov, kot se pogosto zgodi na najvišjem slovenskem vrhu, sta pa umikanje in čakanje lahko precej utrujajoča, predvsem ko ob spustu čakaš, ene, ki se vzpenjajo, druge, ki se vzpenjajo.
Celotna pot od parkirišča (ki je brezplačno) do vrha in nazaj je dolga okoli 12 kilometrov, od vznožja do vrha je okoli 1200 metrov višinske razlike. Pot kondicijsko ni zelo zahtevna, je pa potrebnega nekaj znanja in izkušenj z jeklenicami in klini, zlasti pa je treba biti zbran. O tem smo še bolj intenzivno razmišljale, ko smo se spuščale in je reševalni helikopter na Špiku Hudih policah reševal pohodnike.
Rabeljsko jezero
Po gorniški dogodivščini prija sprostitev ob Rabeljskem jezeru (italijansko Lago del Predil), ki leži v italijanskem Trbižu v bližini prelaza Predel. Jezero je ledeniškega izvora in se je izoblikovalo v morenski kotanji. Leži na višini 959 metrov, dolgo je okoli 1400 in široko največ 400 metrov, največja globina pa je 35 metrov, preberemo na Wikipediji. Površina jezera je 50 hektarov, se pa ta zaradi nanosov proda, ki ga prinašajo hudourniki, zmanjšuje. V okolici je bilo ob našem obisku nekaj ljubiteljev narave, nekateri najpogumnejši so se v vodi ohladili, je pa jezero čudovita kulisa za opazovanje bližnjih vrhov in sprostitev na prodnati plaži. Sicer ga obdajajo gozd in strma pobočja okoliških gora.
