Pisana jesen z vonjem po uporu
Izlet v Zasavje na jesen, ko se pobočja hribov in pohodniških ter sprehajalnih poti okrog »treh krasnih dolin« ob Savi iz zelenih prebarvajo v rumene, rdeče in zlate odtenke, je vselej paša za oči. Če pot pelje mimo obeležij upora, ki jih je tu na pretek, v živahnih barvah zasije celo pretežno »črna« zgodovina krajev, ležečih na premogu. Letošnja jesen pa bo še posebej pisana in z vonjem po uporu. V nekdanji jami rudnika Hrastnik se bo štirideset metrov pod površjem namreč dogajal prvi Festival uporniških pesmi …
Festival bo trajal od četrtka, 20. do nedelje, 23. oktobra. Organizator, zavod Savus, obljublja »izjemno doživetje in najbolj nore koncerte« te jeseni: raperja Zlatka, skupino Z’borke, legendarne zasavske Orleke in slovenske legende uporniške pesmi Kombinatke. Za nastopajoče bo prepevanje pod zemljo in preizkušanje jamske akustike gotovo poseben izziv, nič manjši zalogaj ne bo festivalska premiera za organizatorja, medtem ko se bodo morali obiskovalci, ki se bodo v hrastniško podzemlje spustili po vpadniku Barbara, znanem iz zadnjega štrajka zasavskih rudarjev, pripraviti na poslušanje s čeladami na glavi, pri okrog 15 stopinjah Celzija pa ne bo odveč niti topla odeja. V Savusu svetujejo prihod kakšne pol ure prej, saj bo treba vsakega udeleženca popisati, razmišljajo pa že tudi, kako bi prihodnje leto do festivalskega »odra« zagotovili prevoz in s tem obisk koncertov omogočili tudi invalidnim oziroma vsem, ki jim hoja povzroča preglavice.
In zakaj prav tematika uporništva?
»Če kam, potem uporniška pesem sodi v rudnik in sodi v Zasavje. Naši knapi so se vedno upirali težkim delovnim pogojem in slabemu plačilu, tukajšnji delavci in delavke pa krivicam,« pravi idejni oče Festivala in prek zavoda Savus tudi njegov organizator Marko Planinc. Festival v rudniški jami je, dodaja, poklon uporništvu in zasavskim upornikom ter upornicam: od žensk na dnevnem kopu rudnika, ki so leta 1876 organizirale sploh prvo stavko v Revirjih, do knapovske tridnevne gladovne stavke leta 1934, posameznic upornic, kakršni sta bili Trboveljčanki »slovenska mati« Ana Dimnik in narodna heroina Tončka Čeč, pa do knapov, ki so 1958. prvi v socializmu, v Jugoslaviji, dvignili glave in si drznili štrajkati, do Eko kroga, upornih Pekovih delavk, rudarske stavke v 2014 in upora staršev v času koronakrize, leta 2021, zaradi nesorazmernih ukrepov v šolah.
»Zasavci so se vedno znali upreti,« razmišlja Planinc. Ker so bolj revolucionarni? Bolj rdeči? Bolj črni? Bolj beli? »Knapi, denimo, se nikoli niso delili na leve in desne, Tončka Čeč tudi ni razmišljala, ali naj gre v partizane, ker je leva ali desna. Uporništvo v Zasavju ni povezano z rdečo barvo, čeprav so te kraje poimenovali tudi Rdeče revirje, bolj je povezano z razrednim bojem zaradi krivic. Pekove delavke, denimo, so več let vztrajale pri svojih zahtevah, vmes so se menjale vlade, one pa so bile brez milosti do enih ali drugih.«
Slavni »oder« in proslavljeni vpadnik Barbara
Festivalski »oder« in vpadnik Barbara sta se med rudniške znamenitosti vpisala še za časa delovanja hrastniške jame. »Oder« bo namreč pri »šahtu«, ki ga je odprl predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle, a žal nikoli ni bil nikoli izkoriščen … Vpadnik Barbara pa je tisti »prekleti« »rekvizit«, po katerem so po treh dneh iz jame prišli zasavski knapi v zadnjem štrajku leta 2014 in po katerem je želela z njimi pred večtisočglavo množico stopiti tudi takratna premierka Alenka Bratušek. A so zasavski knapi »vabilo« odklonili, rekoč, da »ne rab'mo nobene politike« …
V Hrastniku nastaja središče spomina na uporništvo
Za vse, ki jih zanima širša tematika uporništva v Zasavju, je tačas na ogled razstava avtorjev Gregorja Jermana in Nataše Gala, kustosa in direktorice Zasavskega muzeja. Gre za prenovljeno zbirko zasavskega uporništva, ki so jo postavili lani v galeriji Mašinhaus, urejeni v prostorih nekdanjega hrastniškega rudnika. »Najbrž bodo galerijski prostori glede na prizadevanja Hrastničanov za muzej uporništva postali stalni, aktualna razstava pa osnova za večletni projekt,« se nadeja Jerman. »Poskušali se bomo dogovoriti, da si jo bo mogoče ogledati tudi v času Festivala,« pravi Planinc.
Če Hrastničanom uspe, bo muzej uporništva vsebinsko zaokrožil tudi prvi in edini festival delavskega filma v Sloveniji Kamerat. Letos je na različnih lokacijah, vezanih na mejnike delavskega, zlasti rudarskega in steklarskega gibanja -, potekal drugič. Projekcije letošnjih 17 filmov domače in tuje produkcije so se dogajale v rudniški jami, kompresorski postaji in nekdanji rudarski delavnici. »Kamerat je zamišljen ne le kot festival za Hrastnik, ampak ima ambicijo postati več,« nove vsebine v rudniških objektih, ki jih je občina kupila od RTH v likvidaciji, napoveduje hrastniški župan Marko Funkl.
Pobeg iz rudnika
Tisti, za katere bi bilo v hrastniškem podzemlju preveč prave teme, se lahko zatečejo v Trbovlje, kjer v podzemlju kulturnega centra Delavski dom, v virtualnem muzeju rudarstva, v rovu Črna luknja »ponesrečeni rudarji« čakajo na rešitelja. V repliki rudniškega rova je mogoče s pomočjo novomedijskih orodij, navidezne resničnosti, hologramov, 3D-animacij in izvirnih jamskih zvokov podoživeti 220 let rudarjenja v trboveljski jami, predvsem pa rešiti zasute rudarje. Le streljaj od Delavskega doma je na ogled rudarsko stanovanje, z bližnje vzpetine pa dogajanje pod seboj motri osemmetrski rudar Prometej, skulptura iz jamskega železja.
Trije okrogli mejniki čakajo Zasavje leta 2024
Gregor Jerman, ki je tudi avtor publikacije o uporništvu v Zasavju Struna je počila, poudarja zlasti tri mejnike uporništva: sto let od spopada delavcev z Orjuno (1924), 90 let od tridnevne gladovne stavke rudarjev (1934), ki velja za prvo veliko akcijo slovenskega delavstva v času diktature in deset let od zadnjega štrajka zasavskih knapov (2014). Počastitev spomina nanje čaka Zasavje že v letu 2024.
Proletariata je v zasavskih dolinah le še za ščepec. Je zato v ljudeh manj tudi uporništva? Ali se morda kanalizira drugam? Zasavci so se znali vedno upreti, ko se jim je to zdelo pomembno, odgovarja Jerman. Proletariata je resda manj, dodaja, je pa zato opaziti več družbenega aktivizma zlasti pri mladini. »Ta svoj upor izraža tudi z glasbo, oblačenjem … In tudi gibanje za vračanje v šole v koronačasu lani pozimi se je začelo v Zasavju,« spomni Jerman. A naslednji projekt zasavskih muzealcev kljub temu ne bo uporništvo mladih, temveč uporništvo v literaturi. Objekti, ki so bili nekdaj neme priče krivic delavstva, bodo spet »spregovorili«. Še prej pa, kot rečeno, zapeli hvalnico uporništvu štirideset metrov pod površjem …
Sto let od Orjune
Prvega junija 1924 se je okrog 800 oboroženih pripadnikov Orjune zbralo na trboveljski železniški postaji, piše v publikaciji Struna je počila Gregor Jerman. Njihov cilj je bil zatreti delavsko in nacionalno gibanje. Pred rudarskim domom jih je v zasedi pričakalo okrog sedemdeset borcev Proletarskih akcijskih čet, ki so napadli zastavonoše in funkcionarje Orjune, ti pa so odgovorili z ognjem. Vojska je do večera že zasedla mesto, vlada pa je prepovedala Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije, neodvisne sindikate in nekatera društva.
90 let od gladovne stavke rudarjev
Začela se je 3. julija 1934 v odziv na slabe socialnoekonomske razmere ob koncu velike gospodarske krize. Trajala je tri dni. V jamah je ostalo prek 2500 rudarjev.
Deset let od zadnje rudarske stavke
Poleg izplačila januarskih plač so zasavski rudarji zahtevali še, da država zagotovi sredstva za odpravnine za 135 presežnih delavcev in premije za prezaposlitev oziroma samozaposlitev presežnih. Desetega marca 2014 je zjutraj v jami ostala prva skupina stavkajočih. Stavkalo je okrog sto trideset rudarjev. Iz jame so prišli 13. marca, po tistem, ko je vlada pristala na izpolnitev zahtev.
