Statistika Oliverja Tiča, ki mu lahko brez pretiravanja rečemo najvztrajnejši slovenski hodec, je bila v zadnjih dneh večkrat zapisana, a jo je vredno ponoviti: 25.122 kilometrov, 993 dni, 15 držav, 15 parov superg in en – Luka Dončić. Nanizal jo je v slabih štirih letih, ko je v dveh delih prehodil pot od najjužnejšega konca Južne Amerike do najsevernejšega konca Severne, večji del v družbi psičke Carlitos. V soboto ju nestrpno pričakujejo v Slovenskih Konjicah, ko se bo končala tudi dobrodelna dražba dresa slovenskega košarkarskega zvezdnika.

Včeraj je bil Oliver Tič ali Oli The Walker, kakor se ga je prijelo poimenovanje in kot se predstavlja na družbenih omrežjih, že 1700 kilometrov oddaljen od Deadhorsa, najsevernejše točke Severne Amerike, ki jo je dosegel minuli petek. V mestu Whitehorse na severu Kanade ga je čakalo le še nekaj opravkov ter naposled pot na letališče in nato prek Pariza do Zagreba proti domačim Slovenskim Konjicam.

Med pogovorom – po lokalnem času je bilo krepko čez polnoč, a nočnih intervjujev za medije iz Slovenije se je v zadnjih dneh že navadil – je Carlitos, ki po priljubljenosti skoraj prekaša pohodnika, mirno spala. Edino, kar je skrbelo Oliverja, je bilo, ali bo šlo vse po sreči in bo lahko psička brez težav odpotovala z njim domov. Skupaj sta namreč že vse od Peruja, ko jo je še kot mladička našel zapuščeno na cesti. Sreča je bila obojestranska – Carlitos je dobila skrbnika, Oliver pa družbo, ki se ji je lahko brez omejitev pritoževal, kakor je med smehom dejal. Ni dolgo trajalo, da je postala maskota njegovega podviga: »Carlitos doma zdaj še bolj težko pričakujejo kot mene!« je pripovedoval, še vedno nekoliko ganjen zaradi vseh dogodkov v zadnjih dneh, tednih, letih …

Najbolj čustvenih je bilo seveda tistih nekaj zadnjih korakov, ko se je v čemernem vremenu čez še zadnje blatne luže prebil do znaka Deadhorse, kjer se konča daltonska avtocesta (Dalton Highway). »Keep walking, Oli the Walker,« so bile na teh zadnjih metrih besede spodbude iz ust peščice ljudi, ki so ga tam pričakali. V oči je privrelo tudi nekaj solz sreče – ker mu je uspelo in ker je bilo konec dolgega potovanja. Zadnjih osemsto kilometrov, ki se zdijo drobiž v primerjavi z vsemi 25.000, je bilo namreč zelo napornih, med drugim zato, ker je bila na poti ena sama bencinska črpalka, tako da si je moral hrano za polovico tega odseka, približno dvajset dni, po pošti poslati naprej, poleg tega je srečal bistveno več medvedov, kot bi si želel.

»Vesel sem, da sem končal, želim si redne prhe in postelje vsak dan, pravzaprav vsega tega, od česar sem prej bežal,« se je nasmehnil. Predvsem pa pogreša prijatelje, čeprav je tudi na poti spletel precej prijateljstev, celo tako trdnih, da sta se dva para pripeljala 9000 kilometrov daleč, da sta Oliverju čestitala in ga odpeljala do omenjenega Whitehorsa. Prvi par iz zvezne države Misuri je spoznal že leta 2016, ko je prečkal Ameriko, peš seveda, drugega iz Teksasa med tokratnim potovanjem.

Beg iz rutine

Pešačenje od juga Argentine, natančneje mesteca Ushuaia, do severa Aljaske ni edini podvig Oliverja Tiča, a jih pred tem tudi ni imel prav veliko. Kakor se rad pošali, je bila še pred časom njegova najdaljša pešpot do gostilne, potem pa se je naveličal vsakodnevne rutine in začel iskati izzive, delno ga je k temu spodbudilo čtivo o ljudeh na dolgih potovanjih, ki ga je prebiral. Prvi izziv si je postavil leta 2014 in za začetek prehodil Slovenijo. »Takrat sem ugotovil, da uživam med hojo, le teža nahrbtnika na ramenih me je ovirala.« Rešitev je našel v vozičku, ki ga je tudi med potovanjem čez Ameriki potiskal pred sabo in je postal njegov zaščitni znak, podobno kot Carlitos.

Dve leti pozneje se je podal že čez Združene države Amerike in od vzhoda do zahoda te prostrane dežele v 175 dneh nanizal 6840 kilometrov. Toda tudi to je bil očitno samo trening: »Ko sem se vrnil domov, sem ugotovil, da mi rutina ne ustreza. Dan hitro postane enak dnevu, želel sem si stopiti iz cone udobja.« Med vsemi možnostmi, ki so se ponujale, si je izbral prav najdaljšo cesto na svetu. Že priprave na tako dolgo pot so bile zahtevne, predvsem finančne. Čeprav je načrtoval, da bo na dan porabil le deset evrov, so bili njegovi prihranki bistveno preskopi, zato je še vedno zelo hvaležen za donacije domače občine, prijateljev, znancev in drugih ljudi, brez katerih, mu, kot pravi, ne bi uspelo. Pa ne le zaradi denarne pomoči, ampak tudi zaradi besed spodbude, ki so naredile njegov korak lažji.

Prvi korak v Ushuaii je naredil oktobra 2018 in hodil leto in pol, ko se je prvič zapletlo – v Kolumbiji so ga oropali in mu ukradli potni list, tako da se je moral vrniti v Slovenijo. Resda za kratek čas, a ko se je spet vrnil na pot, se je svet znašel sredi pandemije. »Tri dni sem hodil, potem pa se je začel covid-19. Bil sem ravno v kolumbijskem mestu Kali in presodil, da bi vendarle raje bil ujet v Sloveniji kot tako daleč od domovine.« Tokratni postanek je bil dolg leto in dva meseca, ki jih je morala Carlitos preživeti v pasjem hotelu.

Zadnje leto in štirje meseci

Zadnja etapa potovanja proti severu se je začela aprila lani in od takrat sta vsak dan prehodila približno štirideset kilometrov – vsaj Oliver, kajti psička ni bila tako goreče zavezana velikemu cilju in se je prav rada ugnezdila v vozičku. Vmes sta krajši del v Panamo, kjer pot ni (varno) prehodna, letela, to pa je bilo tudi vse. Prav vedno tudi nista taborila, ponekod zaradi varnosti, ponekod zaradi vremena. »V Kanadi je bilo sredi aprila ponoči 22 stopinj pod ničlo, pri takem mrazu pa je težko spati v šotoru. Poleg tega nimam tako vrhunske opreme,« je pripovedoval Oliver Tič. Druga skrajnost je bila vročina, ko se je temperatura ponekod povzpela čez 40 stopinj.

Kljub temu se prav veliko kriz na poti ne spomni. »Nikoli mi ni bilo zares žal, da sem šel na to potovanje. Imel sem sicer kakšne težke trenutke, a vedno se je zgodilo kaj takega, kar me je spet dvignilo, bodisi sem koga spoznal bodisi dobil besede spodbude od prijateljev, kar mi je znova dalo energijo,« je opisal Konjičan, zdaj še bolj prepričan v svoj moto, da če boš pozitivno naravnan, se ti bodo tudi dogajale pozitivne stvari.

Med najlepše dele poti uvršča srečanja z ljudmi; ti so ga vedno znali presenetiti, daleč največje presenečenje pa je bilo srečanje z Luko Dončićem. Na začetku tega leta je namreč prek znanca izvedel, da je prav v tistem času, ko je bil nedaleč od Dallasa, ena od tekem. Spletna omrežja so naredila svoje in kmalu je dobil vstopnico. Zaradi tega je moral sicer prehoditi dodatnih 300 kilometrov, a ob tem samo odmahne. Takrat je bil še čas covida, zato se je zdelo, da slovenskega zvezdnika ne bo mogel srečati, poleg tega se je zavedal, da je zelo zaseden in da ne bo imel časa za še enega svojega občudovalca, kakor je skromno dejal.

Toda spet se je pokazala moč družbenih omrežij in na koncu sta si Oliver Tič in Luka Dončić segla v roke, dobil je tudi podpisan dres. Ta je vse od takrat na dobrodelni dražbi – izkupiček bo namenjen mladim športnim upom iz socialno šibkejših družin. V soboto, ko se konča dražba, bo dres dobil donator z najvišjim zneskom, a prispeva lahko vsak, ne glede na vsoto. Do zdaj so zbrali okoli 8000 evrov, najvišji znesek je približno 3500 evrov.

Prvi opravek, ki ga bo imel Oliver Tič, ko se vrne v Slovenske Konjice, je pivo s prijatelji, drugi iskanje službe. Več pa si ni upal napovedati.