Samo brez panike, prosim!

Kraj, kjer je avtor Dobrega vojaka Švejka preživel zadnja leta in ustvaril izjave, ki so vselej aktualne.
Fotografija: Haškova glava je visoka 2,65 metra, zgrajena je iz lokalnega granita in tehta 18 ton. Na desetih ravnih ploskvah je izpisan Švejkov citat v desetih jezikih. FOTO: Staša Lepej Bašelj
Odpri galerijo
Haškova glava je visoka 2,65 metra, zgrajena je iz lokalnega granita in tehta 18 ton. Na desetih ravnih ploskvah je izpisan Švejkov citat v desetih jezikih. FOTO: Staša Lepej Bašelj

Najbrž ni nikogar, ki še ni slišal za Švejka in njegovo priljubljeno frazo: »Pokorno javljam ...« Ali te dni še bolj aktualno izjavo: »Samo brez panike, prosim!« Avtor knjige Dobri vojak Švejk Jaroslav Hašek se je rodil 30. aprila 1883 v Pragi, umrl pa 3. januarja 1923 v kraju Lipnice nad Sázavo. V tem kraju je preživel tudi zadnja leta pred smrtjo.

Lipnice nad Sázavo so na poti od Brna proti Pragi. Od prvega so oddaljene 120 kilometrov, od češkega glavnega mesta 100, od Ljubljane pa približno 600. Kraj šteje le okrog 650 prebivalcev, septembra lani pa so mu vrnili status mesta.

Reka Sázava, po kateri nosi kraj ime, ne teče skozenj, temveč pet kilometrov severneje. Lipnice se raztezajo na 455 do 620 metrih nadmorske višine (zgornje in spodnje mesto), na najvišji točki stoji grad iz 14. stoletja. Leta 1869 je pogorel, obnavljati so ga začeli sto let pozneje, a še niso končali. V gradu, ki je v lasti države, je kapela sv. Lovrenca, obnovljeni so banketna dvorana, obsežne kleti, originalni grajski vodnjak in stolp, v katerem sta stalna arheološka razstava in razstava orožja.

Na najvišji točki lipnic stoji grad iz 14. stoletja. Leta 1869 je pogorel, obnavljati so ga začeli 100 let kasneje, a do danes še niso končali. FOTO: Turistična organizacija Vysočina
Na najvišji točki lipnic stoji grad iz 14. stoletja. Leta 1869 je pogorel, obnavljati so ga začeli 100 let kasneje, a do danes še niso končali. FOTO: Turistična organizacija Vysočina

 

Drugi znani krajani


Lipnice so resda neločljivo povezane z imenom Jaroslava Haška, vendar se ponašajo še z nekaterimi slavnimi imeni. V njih se je, denimo, rodil Jaroslav Panuška (1872–1958), akademski krajinski slikar. Bil je prijatelj Jaroslava Haška in prav on ga je pripeljal v Lipnice. Pomemben krajan je bil tudi Karel Čáslavský (1937–2013), filmski arhivar, zgodovinar, publicist, specialist za neme filme in ameriške filmske groteske.

Na tukajšnjem gradu so leta 2015 posneli zgodovinsko dramo o Janu Husu, češkem verskem reformatorju iz 15. stoletja (režiral jo je Jiří Svoboda). Sredi kraja stoji njegov kip. Vzrok za postavitev je bila peticija tamkajšnjih graščakov, ki so javno protestirali proti usmrtitvi Jana Husa, o čemer so še ohranjene listine. Žal pa so Lipnice zaslovele tudi po nekdanjem županu Ladislavu Horkyju, ki je bil leta 2016 obsojen zaradi zlorabe položaja, ponarejanja javnih listin in poslovnih goljufij.

Kraj je že leta 1899 dobil vodovod z vetrno črpalko, leta 1910 so tam zgradili prvo vetrno elektrarno na Češkem. Zgodovina območja je sicer povezana s pridobivanjem in predelavo granita. Tradicija rudarjenja sega v 13. stoletje. Danes je aktivnih še nekaj kamnolomov, večina pa je opuščenih in poplavljenih.

Ilustraciji Jaroslava Haška in njegovega Švejka pred muzejem v Lipnicah. FOTO: Staša Lepej Bašelj
Ilustraciji Jaroslava Haška in njegovega Švejka pred muzejem v Lipnicah. FOTO: Staša Lepej Bašelj

 

Mali človek, ki se bojuje z državnim aparatom


Jaroslav Hašek je po eni strani veljal za literarnega genija, mojstra ironije, groteske in satire, po drugi strani pa za neodgovornega in politično spornega človeka. Napisal je več kot 1500 zgodb, ki jih je objavljal v raznih časopisih, revijah in knjigah. Med prvo svetovno vojno se je pridružil avstrijski vojski, padel je v rusko ujetništvo in postal tajnik poveljnika ujetniškega taborišča. Kasneje se je pridružil ruskim boljševikom in sodeloval v oktobrski revoluciji.

Prvo ženo Jarmilo Mayerovo in sina Riharda Haška je zapustil in se ponovno poročil z Rusinjo Aleksandro Gavrilovno - Šuro, ne da bi se prej ločil od prve žene, zato so ga zaprli zaradi bigamije. Za preživetje in za vrček piva ali dva je pisal po gostilnah. Leta 1920 se je vrnil na Češko, vendar je kmalu umrl. Kot vzrok smrti nekateri navajajo piščevo debelost in odpoved srca, drugi pa tuberkulozo.

Vsemu svetu znani lik FOTO: Staša Lepej Bašelj
Vsemu svetu znani lik FOTO: Staša Lepej Bašelj
Prva knjiga o vojaku Švejku je izšla leta 1921, sledili sta še dve, nato pa je Haška prehitela smrt, zato je četrto knjigo dokončal njegov prijatelj Karel Vaněk. Zgodbe so prevedene v več kot 60 svetovnih jezikov, tudi v slovenščini je izšlo več prevodov, prvo knjigo je leta 1928 prevedel Fran Govekar, kasneje še Jože Zupančič, Herman Vogel in Evgen Jurič. Švejk (z ilustracijami ga je upodobil Haškov prijatelj Josef Lada) predstavlja malega človeka, ki se bojuje z državnim aparatom, birokracijo in človeško pokvarjenostjo, ki sicer pokorno izpolnjuje vse ukaze nadrejenih, tudi najbolj absurdne in nesmiselne, hkrati pa se jim na svoj značilni način upira.
 

Vnuk je odkupil gostilno


Sin Rihard očeta dolgo ni poznal. Jaroslav Hašek je bil sicer nadvse srečen, da se mu je rodil sin, vendar ni čutil odgovornosti do njega. Anekdota celo pravi, da ga je še kot dojenčka nekoč vzel v gostilno, da bi ga pokazal svojim prijateljem, potem pa ga je nekje pozabil. S sinom se je na kratko srečal šele, ko se je vrnil iz vojske in iz Rusije, vendar tako rekoč nista imela stikov, saj je pisatelj kmalu zatem umrl.

Rihard je imel kasneje tudi sam sina Riharda, ta je uredil pisateljevo zapuščino in odkupil gostilno U České koruny v Lipnicah nad Sázavo. Od leta 2002 jo vodi njegov sin Martin, torej pravnuk Jaroslava Haška. Ko so gostilno kupili, je bila že skoraj porušena; obnovili so jo ter ustvarili avtentično okolje, v katerem je ustvarjal veliki pisatelj. Resnici na ljubo je živel v sosednji hiši, vendar je bila gostilna njegov drugi dom. Nekoč je celo izjavil, da se mu ne bi moglo zgoditi v življenju nič boljšega, kot da končno živi v gostilni. Na njenem pročelju je danes spominska plošča, v notranjosti stare fotografije, knjige in drugi predmeti Jaroslava Haška, jedilni list je tiskan v obliki Haškovih novic.

V gostilni je stregel Martin Hašek, pravnuk pisatelja, a je v dokaz ostal samo ta račun, fotografirati pa se ni hotel. FOTO: Staša Lepej Bašelj
V gostilni je stregel Martin Hašek, pravnuk pisatelja, a je v dokaz ostal samo ta račun, fotografirati pa se ni hotel. FOTO: Staša Lepej Bašelj


V bližnji hiši, ki jo je pisatelj kupil leta 1921 po prihodu v Lipnice in v njej živel do smrti dve leti pozneje, je muzej Jaroslava Haška. Vreden ogleda, škoda je le, da so vsa pojasnila zgolj v češkem jeziku. Pisatelj je svoj večni mir in počitek našel na tukajšnjem vaškem pokopališču pod Belim stolpom.
 

Državni spomenik prisluškovanja


Lipnice nad Sázavo so spomin na velikega sokrajana počastile s čisto posebnim spomenikom – s pet kilometrov dolgo pešpotjo, imenovano Državni spomenik prisluškovanja (Národní památník odposlechu). Sestavljajo jo tri točke: oči, usta, ušesa. Projekta se je domislil pisateljev vnuk Rihard, ki je imel velik smisel za kulturo in umetnost.

Kamnita usta resnice, visoka več kot tri metre, so vklesana v granit nekdanjega kamnoloma. FOTO: Staša Lepej Bašelj
Kamnita usta resnice, visoka več kot tri metre, so vklesana v granit nekdanjega kamnoloma. FOTO: Staša Lepej Bašelj


Ta državni spomenik vključuje tri reliefe, visoke okrog tri metre in vklesane v skale nekdanjih kamnolomov, ki so zdaj poplavljeni. Četrti spomenik (njegov avtor je češki kipar Radomír Dvořák) predstavlja glavo Jaroslava Haška in je postavljen v spomin na vohunjenje in prisluškovanje v prejšnjem režimu, v časih informbiroja in železne zavese, v časih, ko je bilo najbolje nič videti, nič govoriti in nič slišati.

Brez vmesnega ustavljanja je pot mogoče prehoditi v uri in pol, nekje na sredi poti popotnike nasmeje duhovita reklama v Haškovem slogu: »Do zlatih oči 2000 metrov, do ust in ušesa 200 metrov, do piva in klobase pa 20 metrov.« Vse skulpture so skrite v gozdu, kjer je poleti prijetno hladno, hoja pa blagodejna in pomirjujoča. Pot je primerna za ljudi brez kondicije in tudi za družine z manjšimi otroki, ni pa dostopna za invalidske in otroške vozičke.
 

Oznake rumene, rdeče in modre barve


Kažipot po pet kilometrov dolgi poti. FOTO: Staša Lepej Bašelj
Kažipot po pet kilometrov dolgi poti. FOTO: Staša Lepej Bašelj
Do ust resnice vodijo rdeče oznake. Na gladini jezera, ležečega pod kamnitim blokom, odseva zrcalna slika skulpture. Kipar je navdih našel v marmorni maski z imenom Usta resnice v baziliki svete Marije v Kosmetinu v Rimu. Usta resnice so znana tudi iz filma Rimske počitnice (1953), v katerem sta odigrala glavni vlogi Audrey Hepburn in Gregory Peck. Po legendi so bila ta usta v srednjem veku kazalnik laži. Morebitni lažnivec je moral vanje potisniti roko. Če je govoril resnico, se mu ni nič zgodilo, če pa je lagal, je izgubil roko. Usta resnice so torej nekakšen detektor laži, o katerem pa vemo, da je v času totalitarnih režimov kazal tisto, kar je dopustila in zahtevala takratna oblast. Bolje je bilo molčati kot govoriti, nihče ni bil varen pred ovajanjem.

Prvi relief Bretschneiderjevo uho so odkrili leta 2005, leto pozneje so mu dodali usta resnice, leta 2007 pa še zlate oči. FOTO: Staša Lepej Bašelj
Prvi relief Bretschneiderjevo uho so odkrili leta 2005, leto pozneje so mu dodali usta resnice, leta 2007 pa še zlate oči. FOTO: Staša Lepej Bašelj


Modre oznake vodijo do Bretschneiderjevega ušesa. Tako se je imenoval stražmojster, tajni policist Bretschneider, znani lik iz Haškovih del, ki je v vaški gostilni prisluškoval pogovorom gostov in jih nato ovajal policiji. »Mnogo ljudi kova Bretschneider se še danes potika po republiki. Zelo se zanimajo za to, kaj kdo govori,« je zapisal Hašek na koncu prve knjige o vojaku Švejku. Takšni Bretschneiderji so vedno bili in vedno bodo, vendar je kipar Radomír Dvořák ob odkritju skulpture izrazil željo, naj Bretschneiderjevo uho v Lipnicah odtlej pozorno posluša le ljubezenska šepetanja parov.

Pohodniki lahko tukaj slišijo le ščebet ptic.  FOTO: Staša Lepej Bašelj
Pohodniki lahko tukaj slišijo le ščebet ptic.  FOTO: Staša Lepej Bašelj
Uho je vklesano v granitni masiv nad majhnim jezerom. Ob njem je klop, na kateri je napis: Kaj pa ti slišiš? Pohodniki lahko nastavijo uho in slišijo le ščebet ptic, sicer pa sta okrog njih le mir in tišina. Pot se zatem spusti po gozdni stezi navzdol, prečka cesto in vodi mimo ribnika, na katerem so krmilnice za vodne ptice. Nato spet zavije v gozd, kjer je treba slediti rumenim oznakam za zlate oči. Tudi te so vklesane v granitno gmoto nad jezerom, v katerem je poleti mogoče zaplavati. Ob jezeru je klopca z napisom: Kakšen je tvoj pogled na svet?

Pohodnike nato pot čez travnike in mimo ribnika odpelje nazaj na osrednji trg Lipnic. Glava Jaroslava Haška, visoka 2,65 metra in težka 18 ton, je postavljena na travniku na obrobju kraja. Skulpturi z imenom Glava XXII je obraz posodil Haškov vnuk, ki je bil zelo podoben svojemu dedu. Ime pa izhaja iz kultnega romana ameriškega pisatelja Josepha Hellerja Kavelj 22, ki je z Dobrim vojakom Švejkom primerljiv po številnih značilnostih: obe deli sta protivojni, satirični in humoristični. Kipar je, kot je povedal, Švejka primerjal s stotnikom Johnom Yossarianom iz Kavlja 22.

Preberite še:

Komentarji: