Trije vrhovi ene gore v mogočnih Dolomitih

Gora Tre Cime in njena okolica sta zanimivi tako za manj izkušene pohodnike kot za alpiniste.
Fotografija: Tre Cime je gora s tremi vrhovi; Malim, Velikim in Zahodnim. Foto Maja Grgič
Odpri galerijo
Tre Cime je gora s tremi vrhovi; Malim, Velikim in Zahodnim. Foto Maja Grgič

Moč narave je v Dolomitih izdolbla različne impozantne skalne tvorbe. Med najbolj posebne poleg stolpov na gori Cinque Torri in že skoraj vesoljskega Lastoni di Formina gotovo sodijo Tre Cime di Lavaredo (Drei Zinnen). Čeprav ima vsak vrh svoje ime, velja, da gre pri tem za tri vrhove ene gore – Mali, Veliki in Zahodni. Gora in njena okolica sta sploh zanimivi za manj izkušene pohodnike in alpiniste.

image_alt
Zanamci bodo poskusili preplezati, kar smo mi poimenovali nemogoče

Tre Cime ležijo v tako imenovanih Sekstenskih Dolomitih v severovzhodni Italiji nad krajem Auronzo di Cadore, gora in njena okolica, kjer je tudi znano smučišče z najbolj strmo progo v Alpah, pa v poletni sezoni pritegneta tako pohodnike kot alpiniste. Okoli treh vrhov se namreč vije 12 kilometrov razgledne makadamske poti, na vrhove pa se lahko vzpnejo le tisti, ki so vešči plezanja. Najvišja je Cima Grande, ki ji do okroglih 3000 metrov višine manjka le meter, z 2973 metri ji sledi Cima Ovest in nato najnižja Cima Piccola, ki sega 2857 metrov nad morje.

Najvišji vrh je 2999 metrov visoka Cima Grande, ki je radodarna z razgledi. Foto arhiv Čao
Najvišji vrh je 2999 metrov visoka Cima Grande, ki je radodarna z razgledi. Foto arhiv Čao

Do izhodišča mimo jezera Misurina vodi gorska cesta, za katero je treba pri zapornici za 24 ur odšteti 30 evrov, in obiskovalce pripelje na parkirišče v bližini planinske koče Auronzo na 2333 metrov nadmorske višine. Seveda je mogoče parkirati tudi pred zapornico, a to obiskovalcem krepko podaljša pot. Od koče Auronzo se nato mimo kapelice v spomin padlim vojakom v prvi svetovni vojni vije slikovita krožna sprehajalna pot proti koči Lavaredo in naprej. Ob lepem vremenu se odpirajo izjemni razgledi, tudi na Tre Cime, tisti, ki so plezalno dovolj izkušeni, pa si lahko privoščijo tudi razgled z vrha. V stenah Male, Velike in Zahodne Cime namreč poteka več alpinističnih smeri različnih težavnosti. Na parkirišču in v okolici triglave gore je zato ob lepih dnevih opaziti precej plezalcev.

Prvopristopniki

Prvi vzponi na tri vrhove segajo v drugo polovico 19. stoletja, in sicer po zahtevnejših južnih pobočjih. Kot je mogoče prebrati, je prvi vzpon na Cimo Grande opravil Dunajčan Paul Grohmann v spremstvu vodnika Franza Innerkoflerja in Petra Salcherja. Cimo Piccolo je leta 1881 preplezal vodnik Michel Innerkofler po smeri, ki je bila takrat med najtežjimi. Danes ima vsak od vrhov tudi normalno smer, katerih težavnost je ocenjena z II. in III. stopnjo, torej manjše težavnosti, ki pa še vedno zahteva določene plezalske veščine. Sedemkilometrska cesta do koče Auronzo je zanimiva tudi za kolesarje, zato je bila že večkrat cilj Dirke po Italiji.

Pot po severnem grebenu so v spomin na zgodovinske dogodke poimenovali Ferrata De Luca-Innerkofler. Foto Wikipedija
Pot po severnem grebenu so v spomin na zgodovinske dogodke poimenovali Ferrata De Luca-Innerkofler. Foto Wikipedija

Izlet v tem nacionalnem parku si je mogoče popestriti z vzponom po ferati na 2744 metrov visoko goro Paterno, kjer so še danes vidni ostanki iz prve svetovne vojne, med drugim 500 metrov dolg predor. Monte Paterno, kakor rečejo Italijani (oziroma Paternkofel po nemško), pa je poznan tudi po tragičnih dogodkih iz časa prve svetovne vojne. Najbolj znan je vzpon gorskega vodnika Seppa Innerkoflerja. Vrh je menda poskušal doseči po severnem grebenu, malo pod vrhom pa so ga opazili Italijani in začeli streljati. Zadel ga je gorski vodnik Reno De Luca, ki je bil sicer Innerkoflerjev osebni prijatelj in je pozneje med vojno prav tako padel. V spomin nanju so pot po severnem grebenu poimenovali Ferrata De Luca-Innerkofler.

Z zvijačo do meje

Zgodovina kraja seveda sega še dlje v preteklost. Okoli leta 1700 se je število prebivalcev Auronza začelo povečevati in s tem tudi število pašnih živali, zato je bilo prebivalstvo prisiljeno iskati nova travnata prostranstva. To pa ni bilo po godu prebivalcem Dobbiaca, saj so se sosedje začeli polaščati njihovih območij. Legenda pravi, da sta bili za rešitev spora glede občinske meje določeni ženski iz Auronza in Dobbiaca. Ob zori, ko zapoje petelin, bi morali kreniti vsaka iz svojega kraja proti sosednji občini in na kraju njunega srečanja bi postavili mejni kamen. Ženska iz Auronza pa je bila zvita in je še pred zoro na skrivaj trikrat pičila petelina, tako da je zapel prej kot tisti v Dobbiacu. Tako je s stražarjema krenila na pot prej kot njena tekmica, prečkala Misurino s čudovitim jezerom in po dolgem sestopu srečala drugo žensko pri Ponte della Marogna. Tam so postavili mejni kamen.

Okoli treh vrhov se vije priljubljena 12 kilometrov dolga razgledna pot. Foto Maja Grgič
Okoli treh vrhov se vije priljubljena 12 kilometrov dolga razgledna pot. Foto Maja Grgič

Petelin se še vedno pojavlja v grbih Auronza. Najdemo ga tudi v cerkvi Madonna delle Grazie, kjer je mogoče videti križ iz kovanega železa s petelinom na vrhu, ki ima tri luknje na trebuhu, v spomin na tri pike.

Blagodejno jezero

Prav 2,6 kilometra široko jezero Misurina je danes pomembna turistična znamenitost na tem območju. Gre za največje naravno jezero v regiji Cadore, ki leži na nadmorski višini 1754 metrov. Nekateri ga opisujejo kot najlepše jezero v Dolomitih, čeprav mu konkurenco nedvomno dela bližnje gorsko jezero Sorapiss, ki je znano po svoji turkizni barvi. Na obrežju Misurine stoji mogočni stari hotel, obkrožajo ga iglasti gozdovi, kar z gorami v ozadju ustvarja čudovito kuliso, ki se zrcali v vodi. Zaradi posebnih podnebnih značilnosti in zraka je jezero priljubljeno med ljudmi, ki imajo težave z dihali. V bližini jezera je tudi center za zdravljenje otrok z astmo.

Preberite še:

Komentarji: