Ana Žigić, prva Slovenka, ki je preveslala Atlantik
»Komaj čakam, da stopim iz čolna na drugi strani Atlantika, da bom spoznala, kdo sem,« je pred izplutjem s Kanarskih otokov dejala Ana Žigić, navdušena veslačica slovenske in srbske narodnosti, ki od mladih let živi v Londonu in ji je to nedeljo uspela najtežja veslaška preizkušnja na svetu.
Skupaj še s tremi prijateljicami je preveslala več kot 5000 kilometrov težkega oceana do Antigve v Karibskem morju. Zdaj morda še ne ve, kakšen podvig je to bil, ve pa, česa vse je sposobna tudi ženska roka in kaj vse je mogoče doseči s pridnostjo, vztrajnostjo in neomajno voljo.
Z 9,6 metra dolgim in 1,75 metra širokim čolnom iz karbonskih vlaken je skupaj s tremi Britankami Victorio Monk, Elleanor Reynolds in Abbey Platten 13. decembra zjutraj odrinila čoln Sarabi (po levji kraljici iz risanke Levji kralj) od pomola v La Gomeri in v karibskem otoku pristala 39 dni, 12 ur in 25 minut kasneje.
Pot bi bila v ravni črti dolga 3000 navtičnih milj, dejansko so preveslale precej daljšo pot in vsaka je naredila vsaj 1,5 milijona zavesljajev. A ker so zelo podobno pot pred 12 leti opravili štirje fantje (dva Britanca, en Severni Irec in Slovenec Marin Medak) v 45 dneh, velja, da so punce opravile podobno pot šest dni hitreje kot fantje do Barbadosa v Karibih in bile uspešnejše.
»Dekleta so bila morda dobro pripravljena, imela so skoraj pol lažji čoln, le za spoznanje je daljši, to je prava formula ena proti našemu zdaj že nekoliko zastarelemu po zasnovi. Zelo pomembno vplivajo vetrovi in vreme. Toda zmagovalec je vsak, ki pride čez,« je dogodek komentiral Marin Medak in dodal, da je Ana prva iz držav nekdanje Jugoslavije, ki je tako prečkala Atlantik.
Ana Žigić še počiva po naporni poti v Antigvi, zasuta z elektronsko pošto in vprašanji novinarjev z vsega sveta. Prek staršev nam je povedala le, da ji je lansko leto prineslo poroko in trde priprave, letošnji začetek leta pa atlantski izziv. »Hotela sem odkriti, kaj in koliko lahko dosežem, kdo sem. Izkušnja me je postavila na trdna tla, a sem ugotovila, da sem veliko odpornejša, kot sem mislila.« Njen oče Rej Žigić iz Ljubljane je povedal, da je posadko čolna Sarabi z imenom There She Rows pred dvema letoma sestavila Victoria Monk, ki je povabila dekleta na ta izziv.
4900 kilometrov je razdalja med Kanarskimi otoki in Antigvo, toda veslačice so opravile daljšo pot, saj ne veslajo v ravni črti, temveč jih občasno neprijazni vetrovi potiskajo nazaj ali v drugo smer. Tedaj si pomagajo s tako imenovanim viharnim sidrom, ki jih kar se da drži v pravi smeri.
Več kot eno leto so dekleta trdo garala in veslala tudi več dni skupaj po morju vzdolž britanske obale. Sredi decembra so startale v La Gomeri v okviru veslaške preizkušnje, na kateri je sodelovalo 38 čolnov (nekateri še zmeraj veslajo čez). Ciljno črto v Antigvi so preplule v nedeljo kot osmo plovilo in drugo (17 ur za ameriško četverico) z žensko posadko.
40 dni tesno skupaj
Že na začetku večji del vseh udeležencev zelo trpi za morsko boleznijo, sicer pa postaneta največja preizkušnja vseh utrujenost in utesnjenost, ko morajo štiri osebe preživeti 40 dni tesno skupaj na nekaj kvadratnih metrih površine in niso v nobenem primeru, niti ko si najbolj želijo samote in intimnosti, dlje kot en meter od druge osebe. Večji del plovbe je posadka privezana z varnostnimi vrvicami. Le s trdno voljo kljubujejo utrujenosti, saj po dve veslačici veslata po dve uri v izmeni, potem pa dve uri počivata.
Seveda so jih doletele okvare na čolnu, zlomile so se vilice za veslo, borile so se s poplavo, doživele zastrupitev s hrano, premetavali so jih visoki valovi, dobile so modrice, žulje in opekline od sonca, pa tudi rane od žuljev na zadnjici. Še najbolj so se bale mečaric, saj se je drugim že zgodilo, da je mečarica s svojim mečem predrla tanek (karbonski) trup v čolnu. Tega k sreči niso doživele, verjetno pa jih je potrlo, ko so izvedele, da je skiper avstralske posadke na drugem čolnu med to zanj prenaporno regato umrl zaradi srčnega zastoja.
Seveda so uživale tudi v lepih trenutkih, nemalokrat je bilo še bolj slikovito, kot so si domišljale, bolj izzivov polno, lepše je bilo temno in zvezdnato nebo, hkrati tudi večje zadoščenje, da so premagale najtežje ovire. Eden od ciljev poti je bil motivirati mlada dekleta, da se predajo športu, podprle so boj proti raku mladostnikov in zdravljenje endometrioze.
Ana Žigić je svetovljanka par exellence. Njen oče je Slovenec, mati Srbkinja. Rodila se je na Dunaju, od mladih let živi v Londonu, poročila se je lani s Kanadčanom, tudi uspešnim veslačem, in to dvakrat: prvič na samotni obali pri Vancouvru, drugič v Budvi, od koder je njen dedek, ki jo je popeljal pred oltar, podobno kot je pred tremi desetletji tam peljal pred oltar tudi njeno mamo.
Rej Žigić je pojasnil, zakaj njegova Ana pravi, da je rojena v vodi. Njen dedek je slavni srbski vaterpolist Boris Čukvas, ki je z jugoslovansko reprezentanco na olimpijskih igrah v Rimu zasedla četrto mesto. Dedek jo je lani v Budvi popeljal pred oltar z njenim dragim Kanadčanom.
Starša pa sta jo v morju okopala poleti, že mesec dni po njenem rojstvu. Od svojega tretjega leta živi v Londonu, kjer je začela veslati na Temzi pri enajstih letih in je dosegala uspehe na šolskih in študentskih veslaških tekmovanjih. Zato je bila tudi najbolj izurjena veslačica v ekipi. Ob prihodu na cilj v Antigvi sta na čolnu poleg britanske vihrali tudi slovenska in srbska zastava, ker ima Ana dvojno državljanstvo, po očetu in mami.
