Hroma begunka bi šla na nebotičnike

Lani sta Srbija in Iran medsebojno odpravila vizumski sistem, kar je povzročilo, da je v Srbijo pribežala množica Irancev, ki hočejo naprej na zahod; Srbija je odpravila brezvizumski sistem za Iran zaradi pritiskov Evropske unije. Med iranskimi prebežniki je bila tudi 34-letna Mahana Džami z možem in posvojenim sinom. Zdaj v begunskem centru v Bosilegradu čaka, ali se bo lahko odpravila na Zahod. Njena zgodba bi bila tipična, če ne bi bila v invalidskem vozičku in ne bi imela nenavadne želje, da bi se povzpela po rokah na sedem najbolj znanih nebotičnikov na svetu, tudi newyorški Empire State Building in najvišji, dubajski Burdž Halifa.

Mahana Džami je ohromela v otroštvu zaradi otroške paralize, vendar ni dovolila, da bi jo to omejilo. Doštudirala je kemijo, plavala, dvigovala uteži in se pred petimi leti po skoraj 2000 stopnicah po rokah povzpela več kot 300 metrov visoko, do antene teheranskega stolpa Milad. »Ne bežim zaradi vojne. Nisem iz Sirije ali Iraka. A rada bi šla v državo, v kateri me bodo razumeli in zagotavljali moje pravice,« je povedala v mestecu na bolgarski meji.

Zdaj je ena od tisočev beguncev, ki so po prekinitvi tukajšnjih begunskih poti obtičali na Balkanu. Veliko jih v precej slabšem položaju kot Mahana Džami – v šotorih ali celo pod milim nebom – zdaj v strahu čaka na prihod ostre zime na hribovitem polotoku. Vendar se Iranka ne da. »Vsako jutro čakam na nekoga, da mi bo pomagal uresničiti sanje. Prepričana sem, da se bo to enkrat zgodilo.«