Po Erdoğanovem izboru
Novi predsednik nepriznane turške države na severu Cipra je postal sporni nekdanji finančnik.
Odpri galerijo
Precej presenetljivo je na predsedniških volitvah dosedanji premier Ersin Tatar premagal dosedanjega predsednika Mustafo Akıncıja. FOTO: Birol Bebek/AFP
Od leta 1974 je Ciper razdeljen na dva dela. V severnem delu, mednarodno nepriznani Turški republiki Severni Ciper (KKTC), so v nedeljo v drugem krogu za predsednika izvolili 60-letnega Ersina Tatarja, trenutno premiera in voditelja nacionalistične desničarske Stranke narodne enotnosti (UBP), največje stranke na severu.
Razmere na Cipru, kjer živita grška pravoslavna večina in turška sunitska muslimanska manjšina, so zapletene že desetletja. Vrelišče so dosegle leta 1974 z vojaškim udarom grških častnikov, ki so hoteli otok – velik za slabe pol Slovenije – priključiti celinski Grčiji. Zato je Turčija, uradno za zaščito svojih rojakov, izvedla invazijo na Ciper in zasedla večinsko turški sever. Južni dve tretjini z 860.000 prebivalci sta ostali mednarodno priznana (grška) Republika Ciper, severna tretjina, kjer živi 326.000 ljudi, je leta 1983 postala KKTC. Razen Turčije je ni priznal nihče.
Med skupnostma na otoku je tamponsko območje, ki ga že od leta 1964, ko so se začeli večji spopadi med njima, nadzirajo modre čelade Združenih narodov. S to močno zastraženo cono, ki je bila dolga leta neprehodna, še zdaj pa je na njej malo prehodov, je na pol prerezano tudi glavno mesto Nikozija.
Na otoku so izvedli več poskusov združitve, vendar so vsi padli v vodo. Med njimi je bil najbolj obetaven načrt, ki ga je leta 2004 pripravil takratni generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan. Podprla ga je večina Turkov in manjšina Grkov, zato je združitev propadla.
Pri tem je imela pomembno vlogo prav UBP. Stranka se namreč zavzema za rešitev ciprskega vprašanja z razdelitvijo na dve neodvisni državi, zato je seveda proti združitvenim poskusom. Nasprotnik Tatarja je bil v drugem krogu predsedniških volitev zagovornik združitve, aktualni predsednik Mustafa Akıncı. Pogajanja o združitvi sicer občasno potekajo še naprej, vendar pravega napredka ni. Ker ima severnociprski predsednik zaradi polpredsedniškega sistema veliko moč, je združitev zdaj verjetno še bolj oddaljena.
To je Tatar napovedal že v prvem govoru po objavi izidov. V njem se je za podporo zahvalil turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu in obelodanil svojo vizijo prihodnosti: »Nikoli ne bo nihče pretrgal vezi med nami in Turčijo. Glede na podporo, ki smo jo dobili, je jasno, da ljudje zahtevajo svojo državo, svoje ozemlje in pričakujejo podporo Turčije.«
Oče dveh otrok, Tatar, ki je bil v najstniških letih, ko so Ciper razdelili na dva dela in torej ni akter takratnih dogodkov, je na srednjo šolo hodil v Veliki Britaniji. Tam je na prestižni univerzi v Cambridgeu leta 1982 diplomiral iz ekonomije. Najprej je delal v mednarodnem svetovalnem podjetju Price Waterhouse, potem se je pridružil firmi Polly Peck, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja pod vodstvom ciprskega Turka Asila Nadirja iz majhnega tekstilnega podjetja zraslo v mogočen finančni sklad, ki je upravljal podjetja za tekstil, pakiranje hrane in elektroniko.
Agresivna poslovna taktika Polly Pecka, kjer je bil Tatar eden glavnih finančnikov, je vodila v izčrpanje podjetja. Ko je leta 1991 propadlo, je za seboj pustilo 1,3 milijarde funtov dolgov, kar je v današnjih evrih približno tri milijarde. Nadir je pobegnil na severni Ciper, Tatar pa se je iz previdnosti umaknil v Turčijo. Zaradi nevarnosti, da bi ga zaradi sodelovanja pri nezakonitih rabotah Polly Pecka aretirali, ni šel do leta 2019, ko so iz Londona sporočili, da njegov primer »ni več v javnem interesu«, niti enkrat v Veliko Britanijo.
Iz Turčije, kjer je živel kakšnih deset let, se je Tatar potem vrnil na sever Cipra. V politiko je z včlanitvijo v UBP vstopil leta 2003, leta 2009 je postal poslanec v parlamentu Severnega Cipra. Jeseni 2018 je prevzel vodenje največje parlamentarne stranke UBP, od lani spomladi je vodil vlado, zdaj pa bo prevzel še najvišji položaj v mednarodno nepriznani Turški republiki Severni Ciper.
Razmere na Cipru, kjer živita grška pravoslavna večina in turška sunitska muslimanska manjšina, so zapletene že desetletja. Vrelišče so dosegle leta 1974 z vojaškim udarom grških častnikov, ki so hoteli otok – velik za slabe pol Slovenije – priključiti celinski Grčiji. Zato je Turčija, uradno za zaščito svojih rojakov, izvedla invazijo na Ciper in zasedla večinsko turški sever. Južni dve tretjini z 860.000 prebivalci sta ostali mednarodno priznana (grška) Republika Ciper, severna tretjina, kjer živi 326.000 ljudi, je leta 1983 postala KKTC. Razen Turčije je ni priznal nihče.
Med skupnostma na otoku je tamponsko območje, ki ga že od leta 1964, ko so se začeli večji spopadi med njima, nadzirajo modre čelade Združenih narodov. S to močno zastraženo cono, ki je bila dolga leta neprehodna, še zdaj pa je na njej malo prehodov, je na pol prerezano tudi glavno mesto Nikozija.
Na otoku so izvedli več poskusov združitve, vendar so vsi padli v vodo. Med njimi je bil najbolj obetaven načrt, ki ga je leta 2004 pripravil takratni generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan. Podprla ga je večina Turkov in manjšina Grkov, zato je združitev propadla.
Pri tem je imela pomembno vlogo prav UBP. Stranka se namreč zavzema za rešitev ciprskega vprašanja z razdelitvijo na dve neodvisni državi, zato je seveda proti združitvenim poskusom. Nasprotnik Tatarja je bil v drugem krogu predsedniških volitev zagovornik združitve, aktualni predsednik Mustafa Akıncı. Pogajanja o združitvi sicer občasno potekajo še naprej, vendar pravega napredka ni. Ker ima severnociprski predsednik zaradi polpredsedniškega sistema veliko moč, je združitev zdaj verjetno še bolj oddaljena.
To je Tatar napovedal že v prvem govoru po objavi izidov. V njem se je za podporo zahvalil turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu in obelodanil svojo vizijo prihodnosti: »Nikoli ne bo nihče pretrgal vezi med nami in Turčijo. Glede na podporo, ki smo jo dobili, je jasno, da ljudje zahtevajo svojo državo, svoje ozemlje in pričakujejo podporo Turčije.«
Turški nacionalisti na Cipru so slavili zmago. FOTO: Birol Bebek/AFP
Oče dveh otrok, Tatar, ki je bil v najstniških letih, ko so Ciper razdelili na dva dela in torej ni akter takratnih dogodkov, je na srednjo šolo hodil v Veliki Britaniji. Tam je na prestižni univerzi v Cambridgeu leta 1982 diplomiral iz ekonomije. Najprej je delal v mednarodnem svetovalnem podjetju Price Waterhouse, potem se je pridružil firmi Polly Peck, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja pod vodstvom ciprskega Turka Asila Nadirja iz majhnega tekstilnega podjetja zraslo v mogočen finančni sklad, ki je upravljal podjetja za tekstil, pakiranje hrane in elektroniko.
Agresivna poslovna taktika Polly Pecka, kjer je bil Tatar eden glavnih finančnikov, je vodila v izčrpanje podjetja. Ko je leta 1991 propadlo, je za seboj pustilo 1,3 milijarde funtov dolgov, kar je v današnjih evrih približno tri milijarde. Nadir je pobegnil na severni Ciper, Tatar pa se je iz previdnosti umaknil v Turčijo. Zaradi nevarnosti, da bi ga zaradi sodelovanja pri nezakonitih rabotah Polly Pecka aretirali, ni šel do leta 2019, ko so iz Londona sporočili, da njegov primer »ni več v javnem interesu«, niti enkrat v Veliko Britanijo.
Iz Turčije, kjer je živel kakšnih deset let, se je Tatar potem vrnil na sever Cipra. V politiko je z včlanitvijo v UBP vstopil leta 2003, leta 2009 je postal poslanec v parlamentu Severnega Cipra. Jeseni 2018 je prevzel vodenje največje parlamentarne stranke UBP, od lani spomladi je vodil vlado, zdaj pa bo prevzel še najvišji položaj v mednarodno nepriznani Turški republiki Severni Ciper.
