Skladatelja Mačk je lahko potolažil samo - pes

Čeprav je filmska priredba svetovno znanega gledališkega muzikala Mačke svet ugledala že pred dvema letoma, se skladatelj Andrew Lloyd Weber še zdaj ne more sprijazniti s tem, kaj je režiser Tom Hooper naredil iz njegove mojstrovine. Tako je ta 73-letni Britanec v pogovoru za revijo Variety znova potožil, da ga je grozna filmska priredba »čustveno prizadela«.

Weber že ob premieri filma ni bil navdušen nad njim in ni nikoli izpustil priložnosti, da izrazi nestrinjanje s tem, kar so iz njegovega muzikala naredili filmarji. A v pogovoru za Variety je bil najbolj neposreden in piker do zdaj. Film je opisal kot popolnoma zgrešenega in dejal, da ga je tako prizadel, da si je moral kupiti psa, da si je opomogel. Zdaj je pes njegov stalni spremljevalec, tudi ko mora iz Londona potovati v New York.
 

Filmska različica Mačk je bila polomija

Novinarjem Varietyja je razkril tudi, kako je letalsko družbo prepričal, da so zanj naredili izjemo in mu dovolili, da je psa vzel s seboj na letalo. »Pisal sem jim, da sem čustveno poškodovan in da moram tega terapevtskega psa imeti vedno ob sebi. Odpisali so mi, ali imam kakšno zdravniško potrdilo o svojih čustvenih težavah. Odgovoril sem jim, naj sami pogledajo, kaj je Hollywood storil z mojim muzikalom Mačke. Kmalu so mi odobrili izjemo za psa in pripisali, da ne potrebujejo dodatnih zdravniških potrdil.«
Filmska različica Mačk je bila v resnici kljub zvezdniški igralski zasedbi prava polomija, ki si je za leto 2019 prislužila zlato malino za najslabši film leta. Nič dobrega niso o njej menili ne kritiki ne občinstvo, zato je bil film tudi finančni strel v prazno. Weber ga je že takrat označil za neumnega in brez vsakega občutka za glasbo.

Skladateljeva čustvena prizadetost je toliko bolj razumljiva, če se ozremo na začetke Mačk: muzikal je napisal med letoma 1977 in 1980 po zgodbi o plemenu mačk iz pesniške zbirke T. S. Eliota iz leta 1936. Leta 1980 je bila krstna predstava najprej v Londonu, po ogromnem uspehu pa kmalu tudi na newyorškem Broadwayu. Postala je kultna predstava, ki je bila v Londonu nepretrgoma na sporedu enaindvajset let, v New Yorku pa osemnajst let in je v obeh mestih doživela skoraj sedemnajst tisoč ponovitev. Mačke so bile uspešne tudi drugod po svetu, na Japonskem so tako leta 1983 posebej za to predstavo zgradili posebno gledališče in jo odigrali več kot desettisočkrat.