Tudi Christiane Taubira bi šla v Elizej

Francoske predsedniške volitve so vse bliže, na levi strani političnega spektra pa, vsaj če sodimo po javnomnenjskih anketah, še vedno ni preboja. Morda bi lahko dinamiko spremenila Christiane Taubira, nekdanja ministrica za pravosodje, ki je pred dnevi na socialnih omrežjih napovedala, da se namerava spustiti v tekmo za Elizejsko palačo. Z odločitvijo je resda dolgo odlašala, ker noče »biti samo še ena kandidatka več«, in vendar verjame, da bi lahko povezala levico in jo potegnila iz slepe ulice.

Levica v Franciji ima velik problem tudi zato, ker je razpršena, razbita pa je zato, ker ima hude težave z egom. Medtem ko se je konservativni desnici uspelo povezati okoli Valérie Pécresse kot pretendentki za predsedniški stolček, jih na levici še vedno tekmuje »preveč«: od socialistke Anne Hidalgo, ki se resda zavzema za skupen levi nastop na aprilskih volitvah, do zelenega Yannicka Jadota, komunista Fabiena Roussela in radikalneža Jean-Luca Mélenchona.

Ti se na odločitev Christiane Taubira niso odzvali ravno vzhičeno, Jadot je na primer dejal, češ da ni resno 17. decembra napovedati kandidaturo in v isti sapi reči, da bo več jasno sredi januarja, torej čisto zadnjega dne, ko bo mogoče vložiti kandidature za še kakšne predvolitve ... Kakor je prepričan, je napočil čas za soočenje z drugimi tekmeci, kot so aktualni predsednik Emmanuel Macron, radikalni desničar Éric Zemmour, populistka Marine Le Pen in konservativka Valérie Pécresse, ne pa za spopade znotraj istega ideološkega tabora.

Christiane Taubira, ki uživa med Francozi levih nazorov nemalo ugleda in podpore, se je leta 1952 rodila v Cayenne v Francoski Gvajani. Njeno družinsko ozadje je precej skromno, zavzetost pa od nekdaj izjemna. Potem ko je študirala ekonomijo in živilsko tehnologijo v Parizu in Bordeauxu, je v 80. letih soustanovila karibsko združenje za kmetijsko sodelovanje, leta 1993 pa gvajansko socialistično stranko Walwari. Ves čas blizu nacionalni socialistični politiki v Parizu je pod predsednikom Françoisom Hollandom vstopila v vlado: postala je ministrica za pravosodje.

Francozi se je spomnijo predvsem po zakonodaji o istospolnih porokah, ki jo je odločno pripeljala do konca leta 2013, povezujejo pa jo tudi z odstopom tri leta pozneje, saj se – to je bil čas terorističnih napadov – ni strinjala z vladno politiko o odvzemu dvojnega državljanstva. Ona verjetno ni pozabila, kako so jo v tedniku Minute, denimo, primerjali z opico in sploh po bananah, ki so ji jih neotesano in rasistično ponujali rojaki ...

Neredki verjamejo v njeno moralno integriteto in politično poštenje, pa tudi v moč, prepotrebno v prerivanju za prvi stol v Franciji.