Anglež na Razkrižju: stari mlin, električna kolesa in epidemija
Paul Wadkin je šestdesetletni Anglež, ki se je po delovni nesreči v Angliji pred petnajstimi leti poln upanja priselil v Slovenijo. Rad veliko govori, a tudi dela veliko, in v tem času je z lastnimi rokami naredil čuda.
Najprej je obnovil kmetijo na Krapju, od leta 2013 pa je povsem sam za turistične namene obnovil stanovanjski del Slomškovega mlina na Razkrižju in veliko pripomogel tudi k obnovi same mlinske stavbe. Lani je imel toliko rezervacij za kolesarske izlete, ki jih organizira s svojim podjetjem, da bi lahko prvič dodobra požel sadove trdega dela, pa ga je onemogočila pandemija koronavirusa in niti za hrano ni več imel. Vseeno ostaja gostobesedni optimist in veseljak.
Pravi, da zanj takšno življenje iz rok v usta sicer ni nič novega. »Lahko živim od ničesar in sem nekoč tako tudi živel. V Angliji sem pustil šolo pri dvanajstih letih, nimam nobene izobrazbe, nekaj časa sem živel celo na ulici, vmes sem se priučil za zidarja in se preživljal z delom na črno. Toda ko sem pri takem delu padel s strehe in si zlomil zapestje, je bilo moje zidarske kariere konec. Takrat sem naletel na oglase za poceni nepremičnine v Sloveniji, za katero sem prvič slišal, prodal sem tisto malo, kar sem imel v Angliji, in se odpravil sem. Na Krapju sem kupil staro hišo in začel s kolesarskim turizmom, vendar posel v začetku ni ravno cvetel. Prvo leto sem imel eno samo gostjo, naslednje leto nič, potem je šlo na bolje, vmes pa sem za preživetje kosil travo.«
Podarjeni mlin in obnova brez denarja
Nato je s sonarodnjakom Ericom Lyndonom Edwardsom, ki je kupil Slomškov mlin na Razkrižju, a ga zaradi spleta nesrečnih okoliščin ni mogel obnoviti in iz njega narediti turistične privlačnosti, dosegel dogovor o prenosu lastništva polovice mlina in celotne obmlinske stavbe nanj. Povsem brez denarja se je lotil obnove. »Vse sem delal sam, vsako vedro malte sem zmešal in prinesel v hišo sam, sam sem vgradil nova okna in vrata, pleskal sem, polagal ploščice in talne obloge ... Za opremo sem na lokalnem radiu zaprosil vse, ki nameravajo kaj od pohištva ali kuhinjske opreme zavreči, naj to raje dajo meni. Potem sem to popravljal in obnavljal, in zdaj je vsa hiša opremljena s podarjenimi rabljenimi stvarmi. Le za mlin, ki je spomeniško zaščiten, sva z Lyndonom dobila nekaj proračunskega denarja za obnovo fasade, Lyndon pa je financiral okna in vrata skladno z zahtevami spomeniškega varstva. Drugo sem naredil sam in za vse skupaj porabil kakšnih pet tisoč evrov.« Vse je bilo pripravljeno za resen začetek dela v turizmu.
»Lansko leto je bilo videti sanjsko. Že konec predlanskega leta sem imel z rezervacijami skupin iz najrazličnejših držav, tudi iz ZDA, Kanade, Avstralije, za kolesarska popotovanja po Sloveniji in čez mejo zapolnjeno celotno sezono 2020, ustvaril bi več kot 150 tisoč evrov prihodkov in prvič bi lahko bil brez skrbi, kako preživeti mrtvo zimsko sezono. Ker je tako dobro kazalo in ker sem dobil tudi nekaj predplačil, sem najprej kupil nekaj električnih koles, pozimi pred začetkom sezone pa sem si privoščil potovanje po Kambodži in okoliških državah, ki sem jih prekolesaril v treh mesecih. V Slovenijo sem se vrnil 21. marca lani, ko je že vladala panika zaradi koronavirusa. Ko sem ljudem povedal, od kod prihajam, so se vsi prestrašili in se odmikali od mene.«
Sanjska sezona je propadla
Čez dva dni je odletel v Veliko Britanijo, da bi videl starše in sorodnike, preden bi prišlo do popolne zapore. »Ko sem jim povedal, da prihajam iz Slovenije, so se prestrašili in odmikali tudi oni. Bilo je grozno! Ker so meje že začeli zapirati in ker so bile težave z letalskimi poleti, sem se v Slovenijo vrnil z letalom, ki je interventno vračalo slovenske turiste.«
Zaradi zaprtja življenja, ki je sledilo, je seveda moral odpovedati vse rezervacije, vrniti predplačila in njegova sanjska sezona je propadla. Spet je bil na istem kot leta dotlej: ni imel za življenje.
»Živel sem praktično od ničesar. Ljudem sem za drobiž hodil kosit travo, da sem se prehranil. Ko mi je dokončno zmanjkalo denarja, mi je sestra poslala denar za gorivo in za štiri mesece sem odpotoval k njej v Anglijo. A to tu je moje življenjsko delo, moj posel je turizem in Slovenija in Slomškov mlin sta postala moj dom. Zato sem se lani vrnil, nekako sem pretolkel zimo, nekaj denarja je kapnilo od apartmaja in sob, ki jih ponujam turistom, prejšnji teden pa sem po dolgem času imel v gosteh skupino kolesarjev na enotedenski turi po Sloveniji, tako da bom tudi letošnjo zimo lahko preživel. Ampak zdaj sem že v teh letih, ko bi moral poskrbeti za mirno starost, ne samo za to, da bom preživel prihajajočo zimo! Toda če bo vse po sreči, bo prihodnje leto res moje sanjsko leto, saj vsi gostje, ki sem jim moral lani odpovedati rezervacije, čakajo, da bodo vendarle prišli, če bo le mogoče,« pripoveduje kot poplava, ki je ni mogoče ustaviti.
Ni še obupal
Zdaj ima v veži pripravljeno rabljeno peč za centralno kurjavo, ki mu jo je podaril prijatelj, v kleti pa čakajo prav tako podarjeni radiatorji. Še pred zimo se bo, seveda spet sam, lotil vgrajevanja centralnega gretja, da bo potem goste v apartmaju in sobah lahko sprejemal tudi v hladnem delu leta. Ni še obupal. A jezi ga, da to, ali bo zanj vendarle prišlo uspešno leto kot poplačilo za petnajstletni trud in garanje, ni odvisno od njega, ampak od vlade in njenih ukrepov. »Jaz sicer verjamem, da koronavirus obstaja in da je nevaren, toda ne strinjam se z vsemi temi omejitvami. Z virusom se bomo pač morali naučiti živeti in morali bomo delati naprej, da se bomo lahko preživljali,« pravi, medtem ko mi razkazuje več kot petdeset koles, ki jih je v glavnem kupil ali dobil rabljene, jih obnovil in zdaj čakajo na njegove goste. Za katere še ne ve, ali bodo lahko prišli.
