Arhitektura, ki hišo greje in hladi
Jutri se na 18. mednarodni razstavi arhitekture v Arsenalu v Benetkah odpira tudi slovenski paviljon, ki ga je zasnovalo pet arhitektov iz birojev Martelj Vrabič Arhitekti in Vidic Grohar Arhitekti. Na temo The Laboratory of the Future (Laboratorij prihodnosti) aktualne kuratorke beneškega arhitekturnega bienala Lesley Lokko so raziskali graditeljske prakse iz Evrope, ki so z zasnovo bivališč hkrati reševale problem njihovega ogrevanja in hlajenja oziroma energetske učinkovitosti. Pod naslovom +/– 1 °C: V iskanju dobro uglašene arhitekture v razmislek sodobni arhitekturi izpostavljajo pet principov.
Kot so zapisali v sporočilu za javnost v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, v katerem so za kustose paviljona na odprtem razpisu izbrali arhitekte Jureta Groharja, Evo Gusel, Mašo Mertelj, Anjo Vidic in Matica Vrabiča, paviljon naslavlja vprašanje ekologije, ki je v zadnjem desetletju močno vplivala na razvoj arhitekture.
V arhitekturi je ekologija največkrat razumljena kot »energetska učinkovitost«, ki vprašanje ekologije praviloma rešuje s tehnologijo, skrito med stenami. V iskanju alternative so kustosi s petdesetimi evropskimi arhitekti in ustvarjalci raziskovali in analizirali primere vernakularnih objektov iz Evrope, ki vprašanje ekologije – v nasprotju s sodobno prakso – obravnavajo kot neločljiv del arhitekturne zasnove.
Veliko takšnih principov, ki so pomembno oblikovali arhitekturo, se je v zadnjem stoletju porazgubilo, četudi bi na podlagi znanja, ki se je kopičilo stoletja, lahko bolj premišljeno načrtovali oziroma gradili tudi danes. Nekoč so bili nujni za preživetje, danes bi z njimi lahko reševali energetsko krizo, je povzel Matic Vrabič.
Koča za pastirja, ki so ga grele ovce
Med več desetimi vernakularnimi praksami, ki jih predstavljajo v prvem delu paviljona – izšle bodo tudi v knjigi, ki bo kmalu na voljo v knjigarnah po Evropi –, so številni zanimivi primeri. Kot je poudaril Vrabič, je že v naših krajih, na Veliki planini najti fascinanten primer, ki je v ekstremnih razmerah dosegel največ, kar je bilo mogoče.
Gre za pastirski stan s tlorisom, ki mu v Evropi ni enakega, za princip sobe v sobi. Pastir je živel v manjši koči v sredini, ta je bila postavljena v večjo, ko so se ovce porazdelile po obodu, je vse skupaj delovalo kot nekakšna toplotna izolacija za pastirjevo bivališče. Stene ovalne lope so bile zidane iz kamna in postavljene na kole, pravokotna pastirjeva izba, ki ni imela stropa, poda ali oken, pa je bila postavljena iz obtesanih borovih brun. Če je pastir želel v kočo spustiti malo svetlobe, je lahko odmaknil skodlo v strehi.
Na Švedskem, denimo, so poznali hiše s tremi volumni, pri čemer so pozimi živeli v manjšem, poleti pa v večjem. V Nemčiji so gradili hiše, okoli katerih so si toplotno izolacijo čez zimo zagotovili s shranitvijo pridelkov. Značilna alpska hiša, kakršne najdemo pri nas ali pa, denimo, v severni Italiji, je bila obdana z gankom.
Tega so tradicionalno uporabljali za shranjevanje še nezrelih jesenskih pridelkov, ki so tam dozoreli, na lesenih balkonskih drogovih pa so se sušili trava in koruzni storži. Vmesno območje, kot ta energetski princip imenujejo kustosi paviljona, tako govori o ideji razširjene fasade, ki ni le stena, ki ločuje zunanjost od notranjosti. Deluje namreč kot dodaten prehodni prostor, ki se odziva na letne čase.
Toda kot je poudaril sogovornik, primere arhitekturnih rešitev, ki vključujejo principe boljšega izkoristka energije, ne kažejo le podeželska bivališča. Poljski kolegi so predstavili primer iz meščanske arhitekture. Pozimi so spustili strop iz tekstila in tako zmanjšali prostor, ki ga je bilo treba ogrevati. Tkanine so običajno uporabljali kot sezonsko »obleko« za najrazličnejše stavbe, od graščin do kmečkih koč, ne glede na njihovo geografsko lego. Na Oblečeni dom (Clothed Home) pa je opozoril že poljski paviljon na predlanskem londonskem bienalu oblikovanja.
Od vroče točke do vmesnega območja
Na podlagi zbranega so avtorji v drugem delu aktualnega slovenskega paviljona v Benetkah, ki bo širšo javnost sprejel jutri, izpostavili pet principov: vročo točko (peč kot centralni vir ogrevanja in središče družabnega življenja nakazuje, kako je gretje generiralo socialno aktivnost); kompresijo prostora (dimenzije prostora niso nujno absolutne in fiksne, temveč se odzivajo na zunanjo temperaturo, prostor pa postane dinamičen), kokon (ideja spalne niše, ki jo s svojim telesom ogreva človek), sobo v sobi (prostorska organizacija, ki izhaja iz temperaturnega gradienta) ter vmesno območje (ideja razširjene fasade). Vse to pa so abstraktno prikazali s prostorskimi instalacijami. Po teh principih bi lahko sestavili tudi bivališče.
Pozornost so namenili tudi paviljonu, saj se ob razstavah mnogo elementov postavitve zavrže. »Odločili smo se, da bomo spodnji del iz težjega materiala sestavili iz opek lokalne opekarne v bližini Benetk, vrhnji del paviljona pa oblikovali iz lesenih okvirjev, narejenih iz lipovega lesa, ki simbolizira družabno središče vasi in bioklimatsko točko.
Med okvire pa je napet volnen filc s Koroške. Vse te materiale smo izbrali z mislijo na njihovo življenje po bienalu. Opeke bomo podrli in iz njih oblikovali študentske delavnice fakultete za arhitekturo,« je še dodal Matic Vrabič. K podobi tokratne slovenske predstavitve v Benetkah sta prispevala še grafični oblikovalec Žiga Testen, ki je zasnoval grafično opremo paviljona in oblikoval knjigo z naslovom +/– 1 °C: V iskanju dobro uglašene arhitekture, ter Klemen Ilovar, čigar umetniške abstrakcije, posnete s termokamero, interpretirajo pet principov v paviljonu.
