Vse več depresivnosti, anksioznosti, nespečnosti
Živimo v času, ko nas neusmiljeno pretresajo bolezenske in družbene spremembe s hitrostjo, ki ji komaj sledimo, umiritev pa je za vsakega izmed nas tako pomembna kot za žejnega voda in zaprtega zrak, je v svoji knjigi (Samo)umiritev zapisal psihiater in psihoterapevt, vodja Enote za psihoterapijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana, profesor dr. Borut Škodlar. Po njegovem je umiritev nekaj, po čemer z vsem bitjem hrepenimo in do česar na vse načine iščemo pot.
Sam je z nasveti v istoimenskih oddajah na Radiu Slovenija med pandemijo našel pot do hvaležnih poslušalcev in bil pozitivno ganjen, ko so tudi kolegi njegovo radijsko oddajo ali knjigo priporočali svojim pacientom in to zapisali v izvide.
»Vse skupaj je nastalo spontano, v mislih nismo imeli ne toliko oddaj ne knjige niti nismo pričakovali toliko pozitivnih odzivov. Posluha je tudi med kolegi psihiatri in psihologi, med zdravniki v širšem krogu veliko in čutim željo po več,« razkriva sogovornik.
Pandemija koronavirusa je, kot kaže, vsaj v najbolj neizprosni obliki mimo. Kakšne posledice zaznavate psihiatri in psihologi?
Bilo je kar veliko stisk zaradi omejitvenih ukrepov, a v prvem valu je vladal skupinski duh, da se prilagajamo za skupni cilj. Tedaj ljudje naše pomoči niso pogosteje iskali.
V nadaljevanju so se duševne stiske in motnje povečano začele kazati pri mladih in ranljivejših, nato tudi v populaciji odraslih, že vmesnem času so se z izčrpanostjo, depresivnostjo, anksioznostjo in nespečnostjo spoprijemali v prvih bojnih linijah, zdravniki, zdravstveno osebje, ljudje, ki so bili vključeni v reševanje in osnovno infrastrukturo in niso mogli delati od doma.
Spremenjene razmere so za povrhu trajale in trajale, ljudje niso mogli na šport, glasbene prireditve ali druženje s prijatelji, hkrati so izgubili točke orientacije, spraševali so se glede vsega, od cepljenja do tega, kaj želi s tem doseči politika, nastale so polarizacije, mnogi v prilagoditvi niso videli smisla kot v prvem valu.
Potem so bile tu še smrti, mnogim so umrli svojci, od katerih se niso mogli primerno posloviti, lahko so tudi sami hudo zboleli ... Nastalo je veliko napetosti, izčrpanosti, tesnobnosti, depresivnosti, naveličanosti, tudi nasilja v družinah pa samomorilnosti kot končne postaje vsega tega. Pri nas in po svetu so psihiatrične, psihoterapevtske in psihološke ordinacije zelo zasedene, veliko več je potreb po obravnavi.
Smo se naučili tudi kakšno pozitivno lekcijo?
Na stiske in krize je vselej cela paleta odzivov, tudi pozitivni. Marsikdo, ki je prišel na psihoterapijo, je povedal, nekateri celo z nekaj sramu in krivde, da jim trenutna situacija ustreza. O tem so najprej poročali bolj introvertirani, ki so se z zaprtjem družbe počutili razbremenjene pričakovanj, koliko bi se morali družiti in hoditi ne vem kam, pa tudi mnogi drugi.
Nekateri so spoznali, kako zelo stresno so živeli, zdaj pa so se lahko ustavili in več časa posvetili sebi, si vzeli več časa za sprostitev, branje, meditacijo ali pa so si omislili domače ljubljenčke. A s kar nekaj slabega občutka, četudi na terapijah ljudi učimo, naj si to privoščijo veliko prej, preden se izčrpajo in izgorijo. Veliko je bilo vprašanj, kako naj to negujejo, pri tem vztrajajo in pristope še poglobijo.
Ko so zaradi pandemije prestavili velike dogodke, celo olimpijske igre in Evrovizijo, se je zdelo, da se bo tudi družba streznila, da ne bomo živeli v takem diru naprej, a smo spet tu.
Nedvomno so se po svetu in pri nas depresivnost, anksioznost, nespečnost ter manifestacije stresa povečale. Tako pri tistih, ki so za njimi trpeli že prej, kot pri tistih, ki so se do tedaj z njimi uspešno spopadali.
Med pandemijo ste postali glas, ki je učil, kako se pomiriti, kako pri tem vztrajati, kako tudi med štirimi stenami najti izpolnjujočo razbremenitev. Kako pogosto te metode uporabljate pri delu s pacienti?
Vse to prakticiram že dolgo časa, a ker pri pripravah oddaj nisem imel veliko časa, sem poskušal začutiti, kaj pomaga meni in drugim. Tako spontano sem zapisal in šel na radio to prebrat. Takšne vaje so lahko pomemben del psihoterapije, na kateri učimo, kako si človek lahko pomaga sam, ko pridejo stiske, tesnobnost in druge duševne težave in motnje.
Zaradi oddaje sem dobil ogromno povabil, naj na to temo pripravim predavanja in delavnice, tako iz zdravniških vrst kot iz vrst učiteljev, tudi z gimnazij in fakultet, pa vzgojiteljev ter različnih poklicnih združenj, ki pomagajo drugim ljudem. Očitno je bila potreba po tem res velika.
Mnogi so te oddaje vzeli za svoje, sploh tisti, ki so katero od teh metod poznali že od prej. In tudi miselnost o vrednosti teh dolgo poznanih tradicij se je spremenila.
Čuječnost, ki je zdaj velika tema tako v psihoterapiji kot širše med ljudmi, izhaja iz budističnih meditativnih tradicij, temelji pa na tistem, kar je dostopno vsem: vsak ima telo, vsak diha in ima neke kapacitete, ki jih lahko obrne sebi v prid, da premaga notranje ovire, ko se zaplete v začarane kroge skrbi, strahov ali nespečnosti.
Prav reakcija na to, da ne spim in ne zmorem zaspati, strah, odpor, da je to nekaj, kar mi bo uničilo ves dan, ali morebiti, da nikoli več ne bom mogel spati, kot sem doslej, take misli je treba vzeti z večjim sprejemanjem, sicer si situacijo še poslabšamo.
Bi katero od vaj še posebej omenili? Katera najbolj pomaga v različnih situacijah?
Gre za paleto vaj in strategij, ki imajo skupne zakonitosti, in to je, da se mora človek naučiti usmerjati pozornost. Ni pomembno, katere vaje se lotiš, in če človek najde samo eno zase v tem ali kakšnem drugem naboru, zadostuje. Za veliko ljudi, in to v vseh tradicijah, je dihanje medij, kanal, skozi katerega najlažje vadimo to pozornost.
Marsikdo pa se lahko zaplete v pretirano opazovanje, ali diha prav in podobno, zato naj se ti za začetek osredotočijo na nekaj zunaj sebe, na predmet, rožo, svečo ali kaj podobnega, da se umirijo, ali pa naj se osredotočijo na sprejemanje, naklonjenost, sočutje do nekoga, ki ga srečajo, žival, naravo.
Tudi pri bolezni, naj bo duševna ali telesna, je pomembno, da do nje ne čutimo odpora, strahu, krivde ali sramu, temveč da jo sprejemamo in smo pozitivno naravnani, da bomo zmogli, saj je dokazano, da je potek zdravljenja ob takšni naravnanosti boljši.
V teh desetih minutah za vajo oziroma zase skušaj predvsem nič delati, skušaj samo začutiti in pri tem vztrajati dan za dnem. Ne poznam nikogar, ki bi katero od vaj izvajal redno vsaj nekaj mesecev in bi rekel, da se ni splačalo ali da ni bilo učinka.
Poznam pa jih ogromno, ki pravijo, da jim nič ne pomaga, a ko jih vprašam, ali so poskusili, rečejo, da niso ali pa so le nekajkrat. A petkrat ni nič. Vloga nas terapevtov pogosto ni v tem, da bi ljudem veliko novega povedali, bolj ali manj potrebujejo le spodbudo in spremljanje, da vztrajajo.
Tudi otroci in mladostniki so izpostavljeni enakemu tempu življenja ter vse pogosteje doživljajo tesnobna stanja. Se vam zdi smiselno, da bi kaj od tega naučili tudi njih?
Najpomembneje je, da starši sebe naučijo tega, preden razrvani, tesnobni in v strahu kričijo na otroka, naj se umiri ali naj dela za šolo, saj mu bodo s tem povzročili le še dodaten pritisk. Otrok, ki je razrvan, neskoncentriran, potrebuje najprej umiritev. Tudi pri terapevtih so raziskave in izkušnje pokazale, da tisti, ki znajo pomagati sebi, lahko uspešneje pomagajo tudi drugim.
To so stvari, ki ne vzamejo veliko časa, zato bi bilo dobro, če bi jih prakticirali tudi v šolah. A znova bo to najbrž učitelj, ki bo te vaje, metode usvojil sam in jih prenesel naprej. Tudi ko so jih vnesli v zapore, se je vzdušje spremenilo, bilo je manj napetosti. V takem vzdušju se je tudi v šoli lažje učiti.
V knjigi ste zapisali, da mnoge prvine teh vaj temeljijo na starodavnih praksah, da jih poznajo vse kulture. Včasih se je zdelo, da je znanost strogo ločena od njih.
O kontemplativni tradiciji in psihoterapiji je zdaj tekel raziskovalni projekt. Tisočletja pred vznikom psihoterapije kot sodobne znanosti so ljudje iskali isto in tisti, ki so ugotovili, kako najti mir, premagati strah in podobno, so postali učitelji, starešine, h katerim so drugi prihajali po nasvete.
Danes potrebujemo lingviste, filozofe, hermenevtike, ki znajo te starodavne prakse razbirati in prevesti v sodobne jezike in naše načine mišljenja, v njih se namreč skriva velika vrednost, zato je škoda, da jih ne uporabljamo. Meditativne tradicije so me od nekdaj zanimale, joga je bila prva večja tradicija, s katero sem prišel v stik, v Indiji sem poskušal spoznati njene čim bolj tradicionalne in terapevtske vidike.
Šel sem tudi na Šrilanko in drugod po svetu, da sem jih videl pri virih. Veliko spoznanje so bile tudi žive meniške tradicije v Pleterjah in Stični, že na začetku krščanstva so puščavniki in potem menihi črpali pri antičnih avtorjih, predsokratikih, velikih klasičnih treh, Sokratu, Platonu in Aristotelu, ter iz helenističnega obdobja, v katerem so stoiki, skeptiki in epikurejci naredili obrat k človeku, kako živeti dobro oziroma kako živeti, da bodo našli izpolnitev.
Filokalija je velika zbirka vzhodnokrščanskih avtorjev o tradiciji molitve, ki išče notranji mir. Tudi čuječnost v današnjih formatih je vzela le delček iz bogate budistične tradicije. Tukaj je še veliko neodkritega.
In tudi medicina zelo dobro ve, da je znanost veliko širša od zelo kontroliranega kliničnega poskusa, da pri terapevtski pomoči ljudem štejejo tudi drugi pristopi, kvalitativni, fenomenološki, takšni, ki gredo v izkustvo človeka in človeštva.
Vse te prakse govorijo o zelo podobnem, so univerzalne. Čeprav nekateri tistim, ki se ukvarjajo s svojim osvobajanjem, očitajo, da je to sebično, je ravno nasprotno. Koliko ljudi živi bolje, če se nemiren in nasilen človek umiri in spremeni, družina naenkrat zadiha drugače.
