Edina blondinka na svetu
Na današnji dan pred šestdesetimi leti je svet pretresla vest, da je umrla hollywoodska zvezda Marilyn Monroe. Naslednji dan so naklado časopisov dvigovali naslovi; Marilyn Monroe se je ubila, Marilyn mrtva: krive tablete; Marilyn Monroe – videti je kot samomor; Našli golo v postelji, roka segala po telefonu, vzela 40 tablet.
»Preplavljali so jo panični napadi ter dušili dvomi in strahovi, njena smrt je bila pričakovana,« je pisalo v osmrtnici revije Time, ki je njeno življenje secirala na zelo oseben, skoraj psihoanalitičen način. Živela je pod bremenom nenehne slabe vesti, razžirala jo je krivda, prvič se je poskušala ubiti pri 16 letih, kljub milijonom oboževalcem je bila osamljena, kljub neštetim moškim, ki so jo ljubili, se je počutila neljubljeno, kljub svetu, ki se mu je zdelo, da jo pozna do obisti, nerazumljena. Svoje bolečine nikoli ni javno izrazila na način, da bi ljudi zaskrbelo, v intervjujih se je zdela naivna, prikupno prismuknjena, le proti koncu življenja zagrenjena. »Vsi so jo gledali, nihče je ni videl,« poskuša del tragične zgodbe povzeti tudi nov Netflixov biografski film Blondinka (Blonde), v katerem Marilynko igra Ana de Armas.
Marilyn Monroe je bila življenjska vloga Norme Jeane Mortenson, male brunetke, ki je odraščala po sirotišnicah in se, da bi zbežala od bede, ki jo je obdajala, raje pretvarjala, da je nekdo drug. Ni bila navajena biti srečna, rada pa se je »igrala hišo«, kar je poskušala s tremi zakoni. A vloga žene in gospodinje ji ni pristajala, imela je preveč drugih fantazij. (Moški) svet je v dveh desetletjih postal popolnoma obseden z njo. Platinasto blondinko, ki je govorila z visokim, mehkim glasom, utripala z gostimi umetnimi trepalnicami na zapeljivo priprtih vekah, šobila polna rdeča usta ter zibala s širokimi boki. Rada je rekla, da če že mora biti simbol, je raje simbol seksa kot česa drugega. Kasneje pa sta jo zaradi njene izražene seksualnosti in opolnomočenja posvojila tako drugi kot tretji val feminizma.
Marilyn Monroe je umrla 4. avgusta 1962.
Tragična smrt pri 36 letih ji je zagotovila mesto v panteonu nesmrtnih ikon.
Film Blondinka bo doživel premiero na Beneškem filmskem festivalu septembra.
Slava kot kaviar, ne za vsak dan
Njena slava je v Ameriki rasla v zlati dobi kapitalizma, času hladne vojne, gibanja za državljanske pravice. Dekle, katere najboljši prijatelji so diamanti, je predstavljalo ultimativno potrošniško miselnost in poosebljalo vse, kar je bilo v zahodni popularni kulturi brezskrbno in prijetno, vse, kar je bilo treba zaščititi pred širjenjem komunizma, predstavljala je to »kar so, po ameriški narativi, Sovjeti želeli uničiti«, fenomen Marilyn Monroe v svojem zapisu v britanski akademski publikaciji The Conversation v kontekst postavlja Freya Jarman.
V tem nikakor ni bila prva, pred njo sta bili vsaj še Mae West in Jean Harlow, a tragična smrt pri 36 letih, ki je podobna usodi Judy Garland, Whitney Houston in Amy Winehouse, ji je zagotovila mesto v panteonu nesmrtnih ikon. Bila je ena prvih žrtev hollywoodske industrije – da jo filmski studii, ki jim nosi denar, prezirajo in jo priganjajo, kot da je stroj, se je pridušala v intervjujih šele proti koncu življenja. Svoj upor je izražala z zamujanji na snemanja, nespoštovanjem pogodb, zaradi česar so jo označili za nezanesljivo in nezrelo igrati karakterne dramske vloge, kar je bila njena velika bolečina.
Njeno javno podobo so ustvarjali mediji, ki so trgali koščke z nje na vsakem koraku, najraje vsakokrat, ko je bila sprejeta v bolnišnico. Vsakič ko je pokazala kanček nežnosti ali občutljivosti, so jo imeli za šibko. Še danes njeno kompleksno osebnost in vznemirljivo življenje povzemajo literarne in filmske biografije in ji s časovno distanco in osvetljene z novega zornega kota dajejo glas.
