Kam so poniknile ribe

Stoletja so v vodotokih lovili na vse načine, pa je bilo rib vedno dovolj, zadnja desetletja, ko z njimi »gospodarimo«, pa so struge prazne.
Fotografija: FOTO: Igor Modic/Delo
Odpri galerijo
FOTO: Igor Modic/Delo

Sonce, ki je medlo škililo izza oblakov, je iz gnezd zvabilo mlakarice, ki se že nekaj tednov preganjajo po Obrhu. Bolj predrzni samci so kot nekoč fantje na kmečki veselici; šopirijo se v vsej krasoti, svojo pomembnost pa podkrepijo z vreščečimi monologi in neutrudno letajo za samicami, ki se med izmikanjem poskušajo potopiti do hrane na dnu struge.

Velike dežne kaplje, ki so aprilsko potrkavale po vodni gladini bistre, od alg in prebujajočih se vodnih rastlin zelenkaste rečice, niso čisto nič motile. Jutranji kraval je z nizke češnjeve veje, tik nad vodo, mirno opazoval vodomec. Njegove oranžne prsi so se tako zlile z barvo lubja, da ga je bilo videti šele, ko je švignil v vodo. Hip zatem se je sinje modra puščica že pognala na vejo, z drobno ribico v dolgem kljunu.

Med vreščečimi racami si je nedeljski zajtrk omislil še mali ponirek. Rjavkasta žogica, velika kot pest ne prevelike roke, se je brezbrižno potapljala med račjo jato in brskala za dobrotami. Čeprav so ponirki manj izbirčni kot vodomci in so zadovoljni tudi z ličinkami in drobnimi rakci, jim gredo najbolj v slast ribice.

Če so plenilci, mora biti tudi plen, se tolažim, ko s pogledom prečesavam strugo od mosta do vrb, kjer se je še pred dvema desetletjema zgodnjepomladnemu soncu nastavljalo vsaj dvajset kot poleno velikih rib. Na manj kot sto metrih.

Časi, ko je bilo rib toliko, da so jih fantje, s pomodrelimi bosimi nogami v mrzli vodi, lovili na roke ali na zanko, nameščeno na več metrov dolgo palico, kot je na svojem bakrorezu upodobil Valvasor pred skoraj 350 leti, so najbrž nepovratno mimo. Pa sploh ne omenjam Cerkniškega jezera, ki je vrvelo od ribjega življa.

Nekaj pa je vseeno zelo čudno. Stoletja so v vseh vodotokih lovili na vse načine, legalno in na črno, pa je bilo rib vedno dovolj, zadnja desetletja, ko z njimi »gospodarimo«, pa so struge prazne.

Preberite še:

Komentarji: