Ko bo kopališče Ilirija postalo športni center
O projektu, na katerega čakamo že dvajset let, smo se pogovarjali z arhitektom nove zasnove Petrom Lorenzem iz Avstrije.
Odpri galerijo
Najsodobnejši plavalni center bo omogočal izvedbo velikih mednarodnih tekmovanj v plavanju in drugih vodnih športih. Fotografije Arhiv Lorenz Ateliers
V vročih poletnih dneh, še zlasti letošnjih, ko je varneje počitnikovati doma, je mestni bazen ena od povsem mamljivih izbir. Najbližji mestnemu središču je kopališče Ilirija, ki že leta čaka na temeljito prenovo in dograditev. Temeljni kamen zanju je županja Vika Potočnik položila že leta 1999, na prehodu v nov milenij je bila na mednarodnem natečaju izbrana tudi idejna rešitev avstrijskega arhitekta Petra Lorenza. Mestna oblast novi Športni center Ilirija napoveduje od leta 2008, dokončanje pa obljublja še pred letom 2024.
Kot smo poročali že minuli teden, je župan Zoran Janković gradnjo napovedal za leto 2021, projekt je trenutno v zaključni fazi priprave projektne dokumentacije za gradbeno dovoljenje. Medtem pa kopališče utripa (in bo vse do začetka gradnje) v deloma obnovljeni podobi, kakršno je dobilo pred štirimi leti, ko so prenovili olimpijski bazen – ta je razen manjših sprememb ostal skoraj enak kot ob izgradnji konec 20. let –, ploščad, tuši, toaletni prostori, hodnik in sončna terasa.
Novi Športni center Ilirija bo poleg pokritega olimpijskega bazena in trenažnega bazena s spremljajočimi prostori obsegal še Muzej Stanka Bloudka, večjo dvorano za rekreacijo, odbojko in košarko, manjšo dvorano za gimnastiko, aerobiko in fitnes ter dvorano za borilne športe. V podzemni garaži bodo uredili parkirna mesta, na novo tudi zeleno okolico, ki bo povezana s parkom Tivoli, ohranili bodo pročelje zdajšnje stavbe ter Lattermanov drevored.
Kot poudarjajo na mestnem oddelku za šport, bosta tako Ljubljana kot Slovenija pridobila najsodobnejši plavalni center, ki bo omogočal izvedbo velikih mednarodnih tekmovanj v plavanju in drugih vodnih športih. Tudi zaradi svoje energijske samooskrbnosti pa bodo lahko zgled drugim po Evropi, pa je v telefonskem pogovoru poudaril avtor bodoče podobe, avstrijski arhitekt Peter Lorenz, ki ima biroja na Dunaju in v Innsbrucku.
Septembra pred dvajsetimi leti ga je takratna ljubljanska županja Vika Potočnik (na priporočilo tržaškega župana Illyja) poklicala, ali bi sodeloval na mednarodnem natečaju za prenovo Ilirije. Odločil se je in zmagal in, kot pravi, ustvarjal povezovalno točko med mestnim središčem in parkom Tivoli.
Za sodelovanje na natečaju sem se odločil iz istega razloga, kot bi se danes. Vsi poznajo Ljubljano po njenih kakovostnih arhitekturnih in urbanističnih ureditvah, ki so bile vselej vpete v kulturno os med Trstom in Dunajem. Vplivi so se vselej prepletali, če pogledate, si je arhitektura v vseh treh mestih zelo podobna. Tudi sam sem sledil delom Plečnika in Fabianija v teh mestih in čeprav sem iz Tirolske, se čutim pripaden temu kulturnemu okolju (Tržačanka je bila njegova mati Elda Zahn in je tudi žena Giulia Decorti, partnerka v biroju, op. p.).
Čeprav sta svetovni vojni prekinili te medsebojne kulturne vplive, se mi danes zdi zelo pomembno obujanje tega sodelovanja tako v političnem, gospodarskem kot arhitekturnem smislu, danes smo v združeni Evropi in to je gotovo razumeti kot pozitiven vpliv.
Glavna ideja je bila ustvariti povezovalno točko med mestnim središčem in parkom Tivoli, saj je bil nekoč pomemben vstop v park skozi Lattermanov drevored, ki sta ga prekinila kopališče in železnica, zdaj se v park vstopa skozi podhod. Poslej bo Ilirija s Tivolijem neposredno povezana z javnimi trgi, mimoidoči pa bodo skozi velikanska okna lahko opazovali dogajanje v bazenih in športnih dvoranah. Zelo zanimivo bo obiskati ta center.
Program se je od začetne idejne zasnove v teh dvajsetih letih skrčil, tudi zaradi omejenega proračuna, toda osnovne oziroma glavne pridobitve s tem niso okrnjene. Športni center bo še vedno obsegal med drugim tri bazene, tri športne dvorane, zunanje telovadišče, kavarno in odprti javni trg za različne dogodke, pomembno pa je, da to ne bo en sam objekt, temveč bo več različnih, in to je tisto, kar ustvarja komunikacijo, urbanost, urbano atmosfero.
Kar dela mesto privlačno, so povezave med različnimi načini uporabe, funkcijami, odnosi in povezavami. Ponovno odkrivamo pomen uporabnega javnega prostora, in to je značilnost evropske urbanistične tradicije.
Zelo omejen proračun, ki ga je določila mestna vlada župana Zorana Jankovića, saj bo v tem finančnem okviru še vedno treba zgraditi precej. To ne bo lahka naloga, pretehtati bo treba vsak evro. Skozi teh dvajset let se je projekt spreminjal, ljudje in interesi so se menjavali, spremenile so se tudi okoliščine in zahteve, a tako je pri vsakem arhitekturnem projektu, sprejemanje kompromisov je naš vsakdan. Zato naš poklic ni tako zelo romantičen, kot se zdi na prvi pogled.
Ja, to je res dolgo obdobje, v vseh teh letih sem se že več kot stokrat pripeljal na sestanke v Ljubljano. Toda srečen sem, da se bo projekt vendarle začel uresničevati in bo doprinesel k podobi sodobne Ljubljane, usmerjene v zeleno prihodnost. To čakanje je na koncu rodilo še boljši projekt, prepričan sem, da bo zaradi tega Ljubljana pritegnila pozornost in bo za zgled, saj takšnega sodobnega urbanega, rekel bi futurističnega plavalnega in športnega centra, ne boste našli nikjer v Evropi.
Pri čemer pa nimam v mislih pomena iz 60. let, temveč to, da bo projekt, kakršnih bi si v prihodnosti želeli v zeleno usmerjeni Evropi. To je ničenergijski kompleks, energijsko samooskrben, s streho s sončnimi celicami, ki v središče postavlja človeka. Na arhitekturo gledam s humanističnega vidika, arhitekt mora služiti ljudem, javnosti, ne kapitalu ali svoji nečimrnosti. Ustvarjati mora kakovostnejše življenje in zadovoljstvo uporabnikov.
Avtorja zasnove: Miroslav Zupan, Stanko Bloudek
Avtor novega centra: Peter Lorenz (Lorenz Ateliers)
Obseg: 3 bazeni, 3 športne dvorane, zunanje telovadišče, kavarna in odprt javni trg za različne dogodke, 300 parkirišč, bazen bo lahko sprejel 500 kopalcev in 1.300 gledalcev
Vrednost investicije: 35 milijonov evrov
Se zelo strinjam z vami. Morda so ljudje ponovno odkrili svoje mesto in kako pomembno je živeti v kakovostno zasnovanem okolju. Več vikendov bomo ostali doma, ne bomo leteli po svetu ob vsaki priložnosti. Zato bo pomembno, da bomo lahko čim bliže našli prijetne kotičke, kjer se bomo prav tako lahko imeli lepo, da bomo lahko kam peljali otroke, denimo tudi na prenovljeno Ilirijo.
Toda za njeno uresničitev je pred nami še veliko dela, saj je to tudi tehnično zelo zapleten in kompleksen objekt, treba bo premisliti še mnogo detajlov in najti primerne izvajalce. A sem prepričan, da bo v naslednjih letih Ljubljana obogatena za to pridobitev.
A to mestno kopališče, ki je bilo vpisano v register nepremične kulturne dediščine leta 2001, je bilo že ob odprtju konec 20. let minulega stoletja eno najmodernejših v Evropi. Leta 1928 so v modernističnem slogu zgradili objekt kopališča z zunanjim bazenom, leta 1930 je bilo dokončano še zimsko športno kopališče, kompleks pa je bil namenjen tako delovanju športnega kluba Ilirije kot obiskovalcem, ki so dobili javno kopališče, kamor so se hodili hladit in plavat predvsem Ljubljančani.
Po besedah umetnostne zgodovinarke Tatjane Adamič, višje konservatorke z ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, sta bila avtorja mestni stavbenik Miroslav Zupan in inženir Stanko Bloudek, znan ne samo kot načrtovalec športnih objektov, ampak tudi kot letalski konstruktor in pionir mnogih športov na Slovenskem. Po prvi svetovni vojni in vse do leta 1941 je bil Bloudek eden vodilnih mož pri športnem društvu Ilirija in kot član uprave in družbenik tudi najbolj zaslužen za gradnjo kopališča ter najverjetneje konstruktor tamkajšnjih tehničnih naprav. Tehnološko napredna pa sta bila po njenih besedah letni olimpijski in prvi zimski bazen v Ljubljani s strojnico in napravami za filtriranje in ogrevanje vode v bazenih.
Kopališče, letno telovadišče in študijska telovadnica so bili prvi športni kompleks na območju parka Tivoli, ki je v tem času po Plečnikovih načrtih pridobil še promenado, trikotni park ter monumentalni vhod oziroma visok baldahin pred sokolskim telovadiščem ob krožnem križišču Lattermanovih drevoredov. Prav tako je bil v tem obdobju na severni strani kompleksa ob Lattermanovih drevoredih postavljen tudi Ljubljanski velesejem s paviljoni arhitekta Josipa Costaperarie.
Kot še navaja Tatjana Adamič, je bil znameniti kip kopalke kiparja Franceta Goršeta iz 1941 nad glavni vhod kopališča Ilirija nameščen najverjetneje po drugi svetovni vojni, prej pa je krasil park Tivoli. Območje pa je bilo najbolj zaznamovano po letu 1960, ko je bila železniška proga prestavljena v notranjost parka in so odstranili del Lattermanovih drevoredov, podrli Plečnikov baldahin, Fabianijev Jakopičev paviljon in Ljubljanski velesejem s Costaperarievimi paviljoni. Ko je bila zgrajena še nova štiripasovnica, današnja Tivolska oziroma Bleiweisova cesta, je bilo kopališče ločeno še od mesta. Po tem pa se to mestno kopališče ni več dosti spreminjalo: denimo, leta 1980 so porušili stolp za skoke v vodo, desetletje zatem pa postavili tobogan.
Kot smo poročali že minuli teden, je župan Zoran Janković gradnjo napovedal za leto 2021, projekt je trenutno v zaključni fazi priprave projektne dokumentacije za gradbeno dovoljenje. Medtem pa kopališče utripa (in bo vse do začetka gradnje) v deloma obnovljeni podobi, kakršno je dobilo pred štirimi leti, ko so prenovili olimpijski bazen – ta je razen manjših sprememb ostal skoraj enak kot ob izgradnji konec 20. let –, ploščad, tuši, toaletni prostori, hodnik in sončna terasa.
Pod predvideno streho s sončnimi paneli bodo ohranili tudi spomeniško zaščitene elemente, tudi znamenito Ilirijino pročelje s kipom plavalke Franceta Goršeta.
Najsodobnejši plavalni center
Novi Športni center Ilirija bo poleg pokritega olimpijskega bazena in trenažnega bazena s spremljajočimi prostori obsegal še Muzej Stanka Bloudka, večjo dvorano za rekreacijo, odbojko in košarko, manjšo dvorano za gimnastiko, aerobiko in fitnes ter dvorano za borilne športe. V podzemni garaži bodo uredili parkirna mesta, na novo tudi zeleno okolico, ki bo povezana s parkom Tivoli, ohranili bodo pročelje zdajšnje stavbe ter Lattermanov drevored.
Po novem bodo meščani in mimoidoči lahko kukali tudi v dogajanje v bazenu in dvoranah, na Ilirijo pa prišli tudi samo na kavo. Foto Markus Pillhofer
Kot poudarjajo na mestnem oddelku za šport, bosta tako Ljubljana kot Slovenija pridobila najsodobnejši plavalni center, ki bo omogočal izvedbo velikih mednarodnih tekmovanj v plavanju in drugih vodnih športih. Tudi zaradi svoje energijske samooskrbnosti pa bodo lahko zgled drugim po Evropi, pa je v telefonskem pogovoru poudaril avtor bodoče podobe, avstrijski arhitekt Peter Lorenz, ki ima biroja na Dunaju in v Innsbrucku.
Septembra pred dvajsetimi leti ga je takratna ljubljanska županja Vika Potočnik (na priporočilo tržaškega župana Illyja) poklicala, ali bi sodeloval na mednarodnem natečaju za prenovo Ilirije. Odločil se je in zmagal in, kot pravi, ustvarjal povezovalno točko med mestnim središčem in parkom Tivoli.
Tudi zaradi energijske samooskrbnosti bo Ilirija lahko zgled drugim po Evropi, pravi arhitekt Peter Lorenz. Foto Florian Lechner
Kaj vam pomeni načrtovati takšen projekt v Ljubljani?
Za sodelovanje na natečaju sem se odločil iz istega razloga, kot bi se danes. Vsi poznajo Ljubljano po njenih kakovostnih arhitekturnih in urbanističnih ureditvah, ki so bile vselej vpete v kulturno os med Trstom in Dunajem. Vplivi so se vselej prepletali, če pogledate, si je arhitektura v vseh treh mestih zelo podobna. Tudi sam sem sledil delom Plečnika in Fabianija v teh mestih in čeprav sem iz Tirolske, se čutim pripaden temu kulturnemu okolju (Tržačanka je bila njegova mati Elda Zahn in je tudi žena Giulia Decorti, partnerka v biroju, op. p.).
Čeprav sta svetovni vojni prekinili te medsebojne kulturne vplive, se mi danes zdi zelo pomembno obujanje tega sodelovanja tako v političnem, gospodarskem kot arhitekturnem smislu, danes smo v združeni Evropi in to je gotovo razumeti kot pozitiven vpliv.
Kaj je bila poglavitna ideja, ki ste jo poskušali uresničiti pri prenovi in dograditvi kopališča Ilirija?
Glavna ideja je bila ustvariti povezovalno točko med mestnim središčem in parkom Tivoli, saj je bil nekoč pomemben vstop v park skozi Lattermanov drevored, ki sta ga prekinila kopališče in železnica, zdaj se v park vstopa skozi podhod. Poslej bo Ilirija s Tivolijem neposredno povezana z javnimi trgi, mimoidoči pa bodo skozi velikanska okna lahko opazovali dogajanje v bazenih in športnih dvoranah. Zelo zanimivo bo obiskati ta center.
Program se je od začetne idejne zasnove v teh dvajsetih letih skrčil, tudi zaradi omejenega proračuna, toda osnovne oziroma glavne pridobitve s tem niso okrnjene. Športni center bo še vedno obsegal med drugim tri bazene, tri športne dvorane, zunanje telovadišče, kavarno in odprti javni trg za različne dogodke, pomembno pa je, da to ne bo en sam objekt, temveč bo več različnih, in to je tisto, kar ustvarja komunikacijo, urbanost, urbano atmosfero.
Kar dela mesto privlačno, so povezave med različnimi načini uporabe, funkcijami, odnosi in povezavami. Ponovno odkrivamo pomen uporabnega javnega prostora, in to je značilnost evropske urbanistične tradicije.
Center bo tudi zaradi svoje energijske samooskrbnosti lahko zgled drugim.
Kaj je bilo najtežje arhitekturno vprašanje?
Zelo omejen proračun, ki ga je določila mestna vlada župana Zorana Jankovića, saj bo v tem finančnem okviru še vedno treba zgraditi precej. To ne bo lahka naloga, pretehtati bo treba vsak evro. Skozi teh dvajset let se je projekt spreminjal, ljudje in interesi so se menjavali, spremenile so se tudi okoliščine in zahteve, a tako je pri vsakem arhitekturnem projektu, sprejemanje kompromisov je naš vsakdan. Zato naš poklic ni tako zelo romantičen, kot se zdi na prvi pogled.
Po novem bodo meščani in mimoidoči lahko kukali tudi v dogajanje v bazenu in dvoranah, na Ilirijo pa prišli tudi samo na kavo. Foto Markus Pillhofer
Projekt se ni realiziral dvajset let. Je kaj takega mogoče v Avstriji?
Ja, to je res dolgo obdobje, v vseh teh letih sem se že več kot stokrat pripeljal na sestanke v Ljubljano. Toda srečen sem, da se bo projekt vendarle začel uresničevati in bo doprinesel k podobi sodobne Ljubljane, usmerjene v zeleno prihodnost. To čakanje je na koncu rodilo še boljši projekt, prepričan sem, da bo zaradi tega Ljubljana pritegnila pozornost in bo za zgled, saj takšnega sodobnega urbanega, rekel bi futurističnega plavalnega in športnega centra, ne boste našli nikjer v Evropi.
Pri čemer pa nimam v mislih pomena iz 60. let, temveč to, da bo projekt, kakršnih bi si v prihodnosti želeli v zeleno usmerjeni Evropi. To je ničenergijski kompleks, energijsko samooskrben, s streho s sončnimi celicami, ki v središče postavlja človeka. Na arhitekturo gledam s humanističnega vidika, arhitekt mora služiti ljudem, javnosti, ne kapitalu ali svoji nečimrnosti. Ustvarjati mora kakovostnejše življenje in zadovoljstvo uporabnikov.
Športni center Ilirija
Leto izgradnje: leta 1928 objekt kopališča z zunanjim bazenom, leta 1930 še zimsko športno kopališčeAvtorja zasnove: Miroslav Zupan, Stanko Bloudek
Avtor novega centra: Peter Lorenz (Lorenz Ateliers)
Obseg: 3 bazeni, 3 športne dvorane, zunanje telovadišče, kavarna in odprt javni trg za različne dogodke, 300 parkirišč, bazen bo lahko sprejel 500 kopalcev in 1.300 gledalcev
Vrednost investicije: 35 milijonov evrov
Futurističen se zdi še v enem pogledu. Zaradi koronavirusa in morebitnih novih epidemij bo postalo pomembno, da bomo lahko uživali tudi v domačem mestu.
Se zelo strinjam z vami. Morda so ljudje ponovno odkrili svoje mesto in kako pomembno je živeti v kakovostno zasnovanem okolju. Več vikendov bomo ostali doma, ne bomo leteli po svetu ob vsaki priložnosti. Zato bo pomembno, da bomo lahko čim bliže našli prijetne kotičke, kjer se bomo prav tako lahko imeli lepo, da bomo lahko kam peljali otroke, denimo tudi na prenovljeno Ilirijo.
Toda za njeno uresničitev je pred nami še veliko dela, saj je to tudi tehnično zelo zapleten in kompleksen objekt, treba bo premisliti še mnogo detajlov in najti primerne izvajalce. A sem prepričan, da bo v naslednjih letih Ljubljana obogatena za to pridobitev.
Ilirija nekoč Foto Vlastja Simončič, Hrani Muzej Novejše Zgodovine Slovenije
Tudi ob odprtju je bilo najmodernejše kopališče v Evropi
A to mestno kopališče, ki je bilo vpisano v register nepremične kulturne dediščine leta 2001, je bilo že ob odprtju konec 20. let minulega stoletja eno najmodernejših v Evropi. Leta 1928 so v modernističnem slogu zgradili objekt kopališča z zunanjim bazenom, leta 1930 je bilo dokončano še zimsko športno kopališče, kompleks pa je bil namenjen tako delovanju športnega kluba Ilirije kot obiskovalcem, ki so dobili javno kopališče, kamor so se hodili hladit in plavat predvsem Ljubljančani.
Po besedah umetnostne zgodovinarke Tatjane Adamič, višje konservatorke z ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, sta bila avtorja mestni stavbenik Miroslav Zupan in inženir Stanko Bloudek, znan ne samo kot načrtovalec športnih objektov, ampak tudi kot letalski konstruktor in pionir mnogih športov na Slovenskem. Po prvi svetovni vojni in vse do leta 1941 je bil Bloudek eden vodilnih mož pri športnem društvu Ilirija in kot član uprave in družbenik tudi najbolj zaslužen za gradnjo kopališča ter najverjetneje konstruktor tamkajšnjih tehničnih naprav. Tehnološko napredna pa sta bila po njenih besedah letni olimpijski in prvi zimski bazen v Ljubljani s strojnico in napravami za filtriranje in ogrevanje vode v bazenih.
Kopališče, letno telovadišče in študijska telovadnica so bili prvi športni kompleks na območju parka Tivoli, ki je v tem času po Plečnikovih načrtih pridobil še promenado, trikotni park ter monumentalni vhod oziroma visok baldahin pred sokolskim telovadiščem ob krožnem križišču Lattermanovih drevoredov. Prav tako je bil v tem obdobju na severni strani kompleksa ob Lattermanovih drevoredih postavljen tudi Ljubljanski velesejem s paviljoni arhitekta Josipa Costaperarie.
Kot še navaja Tatjana Adamič, je bil znameniti kip kopalke kiparja Franceta Goršeta iz 1941 nad glavni vhod kopališča Ilirija nameščen najverjetneje po drugi svetovni vojni, prej pa je krasil park Tivoli. Območje pa je bilo najbolj zaznamovano po letu 1960, ko je bila železniška proga prestavljena v notranjost parka in so odstranili del Lattermanovih drevoredov, podrli Plečnikov baldahin, Fabianijev Jakopičev paviljon in Ljubljanski velesejem s Costaperarievimi paviljoni. Ko je bila zgrajena še nova štiripasovnica, današnja Tivolska oziroma Bleiweisova cesta, je bilo kopališče ločeno še od mesta. Po tem pa se to mestno kopališče ni več dosti spreminjalo: denimo, leta 1980 so porušili stolp za skoke v vodo, desetletje zatem pa postavili tobogan.
