Kròf
Po drugi, dopolnjeni izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika ima beseda krof dva pomena – ukvarjali se bomo le s prvim, da nam drugi ne pokvari apetita. Krof, na katerega pomislimo zlasti v času pusta, je,ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom. Medtem ko gre pri sodobnih krofih večinoma res za ocvrto pecivo okrogle oblike (po ameriško z luknjo, po naše brez), pa je nadev danes lahko že skoraj vsako sladko polnilo, ki se ga spomnimo: čokoladna ali vanilijeva krema, smetana, puding, marmelade iz različnih vrst sadja itd. Po vrhu so krofi tradicionalno posuti s sladkorjem v prahu, lahko pa so tudi preliti s čokolado in posuti na primer s kokosom.
Moja babi (kot vsaka druga babica, jasno) peče najboljše krofe. Njeni krofi niso kot tisti iz trgovine ali pekarne, ki so posuti z debelo plastjo sladkorja v prahu in napolnjeni z velikodušno količino presladke marmelade. Njeni krofi niso vsi popolni; približno vsak peti ima res lep obroč, zaradi česar dobi mesto na posebnem pladnju: na tistem za obiske. Vizualno pomanjkljivi so na milost in nemilost prepuščeni lakoti domačih. Njeni krofi so domači, kmečki krofi – ocvrti v svinjski masti in prazni, mehki samo prvi dan, a tako neizmerno slastni in dišeči, saj so namesto z aditivi in nadevi prepojeni s spomini na neke bolj brezskrbne čase. In čeprav babi, po navdihu pač, vsakič nekoliko spremeni recept, se zdi, da so njeni krapi, kot jim pravimo doma, vedno enaki.
Se vam že cedijo sline?
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Urška Vranjek Ošlak.
