Mavglijeva sporočila iz džungle

Mavglija, nadobudnega dečka, ki odrašča kot član krdela volkov v indijski džungli, so otroci spoznavali že pred 130 leti. Takrat še kot junaka kratkih zgodb, ki so izhajale v revijalnem tisku, leta 1894 je sledila tudi knjižna izdaja enega najbolj znanih literarnih del za otroke, Knjige o džungli. Le malo pred okroglo obletnico so nanjo spomnili v Mini teatru v Ljubljani z lutkovno predstavo, ki jo je po knjigi angleškega pisatelja, pesnika, novinarja in nobelovega nagrajenca Rudyarda Kiplinga priredil Ivor Martinčić.

V devetdesetih letih 19. stoletja je bil svet popolnoma drugačen kot danes, še zlasti če ga poskušamo pogledati skozi oči otrok, pa vendar tako rekoč vsaka adaptacija Knjige o džungli vsebuje besedo »legendaren«, najsi s tem označuje delo samo ali glavnega junaka. Mavgli je človeški mladič, ki ostane sam v džungli na območju Seonija v Indiji, potem ko njegov oče umre v napadu tigra. Dečka posvoji krdelo volkov, ki ga vodi alfasamec Akela, pod svoje materinsko okrilje pa ga vzame volkulja Rakša in ga vzgaja kot svojega. Mavgli tako osvaja volčje veščine, ki jih prepleta s človeškimi spretnostmi, in se skupaj z volčjimi mladiči uči zakonov džungle.

Toda pride trenutek, ko svoje zahteva mogočni tiger Šir Kan, ki je pokončal njegovega očeta in se ne more sprijazniti, da mu je človeški mladič ušel; hoče ga dobiti v kremplje, kajti vsak mladič odraste in živali vedo, v kakšno zver lahko odraste človek. Volkovi se temu uprejo, zato Šir Kan ubije njihovega vodjo in zavlada tropu. Mavgli, ki ga spremlja tenkočutni panter Bagira, se odloči, da bo krdelo odrešil nevarnosti in poiskal svoje, človeško krdelo. Pot skozi džunglo je polna nevarnosti, kot so kače velikanke ali pleme opic, skozi vse to ga vodita medved Balu in Bagira, in medtem ko se pustolovščina nadaljuje in Mavgli spoznava tudi svoje pleme, hkrati spozna strah, ki ga živali čutijo do človeka in »rdečega cveta«, kakor poimenujejo ogenj.

Priljubljeni pustolovski romani

Knjiga o džungli z vsemi Mavglijevimi dogodivščinami in prigodami živali z antropomorfnimi značilnostmi je bila uspešnica, še preden je leta 1894 izšla v knjižni različici. Bralci z Otoka, ki so se tudi zaradi britanskih kolonialnih osvajanj v Indiji in Afriki navduševali nad pustolovskimi romani, so zgodbe, objavljene v periodiki, kar požirali. Izdaja knjige je bila tako nekakšno logično nadaljevanje, že leto po njej je sledila Druga knjiga o džungli.

Zgodbe, ki so izhajale v revijah, je v zgodnjih izdajah ilustriral pisateljev oče, John Lockwood Kipling, sicer učitelj umetnosti in muzejski kurator, ki je večino življenja preživel v Indiji in imel precejšen vpliv na sinovo ustvarjanje. Prav tako pomemben je bil vpliv družine njegove matere Alice MacDonald; dve njeni sestri sta se namreč poročili s pomembnima slikarjema tistega časa, Sirom Edwardom Burne-Jonesom in Sirom Edwardom Poynterjem, še tretja sestra pa s politikom in poslovnežem Alfredom Baldwinom. Njun sin Stanley Baldwin je bil med letoma 1920 in 1930 premier.

Rudyard Kipling se je rodil v zadnjih dneh leta 1865 v Mumbaju. Ime je tako rekoč prinesel s seboj. Njegova mati in oče sta se namreč spoznala dve leti prej ob jezeru Rudyard v angleškem Staffordshiru. Po poroki sta se preselila v Indijo, saj je John Lockwood Kipling dobil profesuro na šoli za umetnost v Mumbaju. Ta je bila pisateljev dom v prvih petih letih življenja, potem so ga – kot je bilo v navadi za otroke, ki so se rodili v britanski Indiji – skupaj s komaj triletno sestro poslali v domovino na šolanje. To so bila tudi leta, ki so zaznamovala njegovo dojemanje otroštva. Hišo na območju priljubljenega viktorijanskega letovišča Southsea, kjer sta pri paru skrbnikov prebivala s sestro Trix, je označil kot hišo opustošenja. Grozote in trpinčenja, ki jih je tam doživljal, je opisal v zgodbi Baa Baa, Black Sheep (Baa Baa, črna ovca, 1888). Ko so ga mnogo pozneje vprašali, zakaj nikoli ni povedal, kaj se je dogajalo, je dejal: »Otroci povedo le malo več kot živali. Kar se jim dogaja, sprejmejo kot večno dejstvo. Zlorabljeni otroci se prav tako dobro zavedajo, kaj se jim lahko zgodi, če izdajo skrivnosti zapora, preden se iz njega rešijo.«

Kolonialna vzvišenost

Odtis v njegovem ustvarjanju je pustila tudi šola, v kateri so dečke pripravljali na poznejšo vojaško službo. Čeprav se v sami šoli v Devonu ni najbolje znašel, pa je spletel številna prijateljstva, kar je opisal v zgodbi Stalky & Co. (1899), prav tako se je med bivanjem tam zaljubil v Florence Garrard, ki mu je bila v navdih za prvi roman The Light That Failed (1891).

Leta 1882 se je vrnil v Indijo, kjer je sedem let delal kot novinar. Kot del privilegirane anglo-indijske družbe je imel vpogled v različne plasti življenja, hkrati pa je že od otroštva srkal vase vso barvitost in vrvenje na ulicah indijskih mest, kar se je odražalo v njegovem pisanju, tudi v Knjigi o džungli, ki jo je napisal, ko je že zapustil ljubljeno Indijo.

Leta 1889 se je namreč vrnil na Otok, že leto zatem so ga razglasili za enega najbriljantnejših angleških piscev proze. V tem obdobju se je poročil s Caroline Balestier, sestro ameriškega založnika, in prav ta povezava ju je vodila čez lužo, v Vermont, kjer sta dobila prvega otroka, Josephine, ki pa je pri šestih letih umrla. Prav zanjo je menda začel pisati zgodbe o Mavgliju. Drugi Kiplingov otrok je bila Elsie, tretji pa John, ki je ravno tako umrl mlad, med prvo svetovno vojno.

A kljub temu da se je prav v ZDA razširila njegova družina, da je občudoval naravo v Vermontu in je tam ustvaril svoje najprepoznavnejše delo, se pisatelj nikakor ni mogel navaditi življenja v ZDA, zato so se Kiplingovi le malo po izdaji Druge knjige o džungli vrnili v Anglijo. K odločitvi so prispevali predvsem družinski spori, pa tudi politika; v ameriškem tisku je bilo namreč zaznati protibritanske sentimente, kar Kiplingu nikakor ni ustrezalo, še zlasti ker je imel, kot je mogoče prebrati v življenjepisu v enciklopediji Britannica, Američane za manj vredno raso.

Prav britanska kolonialna vzvišenost je tista, ki so jo pisatelju najbolj očitali pri analizi njegovih del, še posebej Knjige o džungli, in jo, seveda mnogo pozneje, uvrščali v razdelek »kolonialna fikcija« in razglašali za neprimerno čtivo za sodobno mladino. Čeprav je Kipling zagovarjal svojo neizmerno naklonjenost Indiji, iz njegovega pisanja veje prepričanje, da so Otočani pripadniki višje rase, katerih misija je civilizirati divjake. Paradni primer tega je njegova pesem The White Man's Burden (Breme belega človeka) iz leta 1899, ki govori prav o omenjeni »odgovornosti« belcev in njihove »civilizacijske misije«.

Najmlajši Nobelov lavreat

Toda v svetu, ki se je ravno bližal koncu viktorijanske ere, to ni bilo sporno. Leta 1907, le šest let po prvi podelitvi, je Rudyard Kipling postal prvi britanski pisatelj, ki je prejel Nobelovo nagrado za književnost, in pri 41 letih tudi najmlajši. Kot so pojasnili v komisiji, so mu jo podelili zaradi sposobnosti opazovanja, izvirnosti domišljije, živahnosti idej in izjemnega talenta za pripovedovanje.

Knjiga o džungli je doživela številne knjižne, animirane in filmske adaptacije. Za eno najbolj kultnih gotovo velja istoimenski Disneyjev risani film iz leta 1967, med novejšimi sta dober sprejem doživela ravno tako istoimenska priredba Jona Favreauja, posneta v 3D-filmski različici, in Mavgli: Deček iz džungle (2018), ki ga je režiral Andy Serkis.

Skoraj toliko, kot je priredb, je najbrž tudi sporočil, ki jih Mavgli prinaša svetu, ali sporočil, ki jih bralci in gledalci izluščijo iz njih. Lutkovna predstava, ki si jo je od 15. februarja mogoče ogledati v Mini teatru, govori o prijateljstvu, solidarnosti, sprejemanju različnosti in požrtvovalnosti posameznika za dobro skupnosti. »Veliko govorimo o strpnosti, toda to se mi zdi premalo, bogastvo je v sprejemanju različnosti,« je poudaril režiser predstave Robert Waltl. Razlog, da je zgodbo o Mavgliju postavil na oder svojega malega gledališča na Križevniški ulici v Ljubljani, je preprost: Knjiga o džungli je iz zakladnice del, ki so se mu vtisnile v spomin še iz otroštva, in temu navdihu sledi že desetletja. Knjigo o džungli je v preteklosti sicer že režiral, a takrat s 15-članskim ansamblom v Banjaluki. Zdaj se je podobne naloge lotil s petimi igralci in animatorji, kar je za Mini teater prav tako spektakel glede na velikost njihovega odra, je dodal Waltl.

V predstavi igrajo in animirajo lutke Timotej Novaković, Diana Kolenc, Gaja Filač, Borut Doljšak in Vid Klemenc. Priredbo Ivorja Martinčića je prevedla Irena Duša, lutke, sceno in kostume je oblikoval Robert Smolík, koreograf je Thomas Claude Kombia, glasbo je ustvaril Goran Bojčevski, dramaturginja pa je Manca Majeršič Sevšek. Prva naslednja ponovitev je na sporedu v nedeljo dopoldne.