O pasteh, ki jih skrivajo brezpotja
V času, ko še vedno raste priljubljenost planinarjenja, so tudi brezpotja vse bolj uhojena. To so poti, na katerih se pokažejo izkušnje, poti, za katere je treba pridobiti veliko informacij in za katere ni aplikacij, to je raziskovanje gora v pravem pomenu besede, opisuje Vladimir Habjan, avtor nedavno izdanega novega, dopolnjenega vodnika Brezpotja: od Grintovcev do Zahodnih Julijcev. Knjiga je izšla z avtorjevim opozorilom: »Če turi niste dorasli, če ste v dvomih, se raje dogovorite z vodnikom.«
Za začetek se zataknemo pri besedi, ki na prvi pogled pove vse. Kaj pravzaprav je brezpotje? Gorski svet, kjer ni markacij, odgovarja Vladimir Habjan, tudi odgovorni urednik Planinskega vestnika, ki izhaja pri Planinski zvezi Slovenije. Vmes se najdejo stezice, ki niso označene, srečamo kakšnega možica, pojavi se nova gozdna pot. Gorski svet se namreč ves čas spreminja, pravi avtor, ki je prvi tovrstni vodnik napisal leta 1999, tokratna izdaja je že peta. »Nekatere stezice so danes bolj uhojene, druge še bolj zaraščene. Zgodilo se je nekaj podorov, snežni plazovi so povzročili nove poseke, pojavile so se nove poti,« opisuje v predgovoru knjige. In navsezadnje je človek posegel više in dlje, ne le z gozdnimi cestami, ki jih uporabljajo kmetje in gozdarji, ampak tudi z obiskovanjem in raziskovanjem gora.
Odpirajo se novi in novi cilji
Pot hribolazca je pravzaprav nekako naravna, kakor Habjan sodi tudi sam po sebi: »Začneš hoditi v hribe, preideš s sredogorja v visokogorje, potem zaideš z markiranih poti, greš v bolj pristen svet zunaj poti, kar ti daje neizmerno zadovoljstvo. Čim tehnično napreduješ, se ti z vsako stopnjo odpirajo novi in novi cilji.« Pri brezpotjih je ključno prav to, dodaja, da napreduješ od manj do bolj zahtevnih in od krajših do daljših.
Za avtorja, gorskega reševalca, ki je bil dvajset let tudi planinski vodnik in izvedel na desetine tečajev varne hoje v gorah, so brezpotja že davno postala edini način hribolazenja. »Zame je to pravo, avtentično obiskovanje narave. Pri tem ves čas raziskuješ, se približaš občutkom prvopristopnikov ali pastirjev, ki so nekoč hodili po teh hribih, ko je bila narava še prvobitna. To je ustvarjalno delo, ki zahteva dobro predpripravo in organizacijo, treba je prebrati literaturo, pridobiti čim več informacij, se ustrezno opremiti.«
Predvsem pa mora imeti vsak, ki se odpravi na brezpotje, veliko izkušenj. »Že tehnika gibanja je drugačna kot po markiranih poteh, teren je razgiban, ves čas je treba biti pozoren na korake, v travi so lahko luknje, na poti so lahko snežišča in melišča, pasti se lahko skrivajo tudi v zaraščenih stezicah, te se pojavljajo in izginjajo,« opozarja sogovornik. Med opremo našteva kompas, zemljevid (oba pri roki, ne globoko v nahrbtniku), ročni GPS-sprejemnik, plezalni pas in samovarovalni komplet, kakšno vponko, približno 30 metrov vrvi, pomožno vrvico ... – odvisno od smeri.
Bojazen, da bo reševanj še več
Ob pasteh, ki jih lahko skrivajo brezpotja, in ob vse bolj pogumnih obiskovalcih slovenskih gora, ki neredko precenijo svoje sposobnosti ter jih nazadnje iz zagate vlečejo gorski reševalci, se seveda pojavi vprašanje, ali ne bo takšen vodnik spodbuda za nevešče obiskovalce gora. Za nekatere reševalce takšna knjiga res vzbuja bojazen, da bodo še več ljudi reševali z brezpotij, pritrdi sogovornik, vendar meni, da prav priročniki, kot je ta, vsebujejo več informacij, opozarjajo na nevarnosti ter nujnost izkušenj in ustrezne opreme. In kot doda: »Tudi o alpinizmu pišemo, čeprav vemo, da je nevarno.«
Ko je leta 1999 izšel vodnik Manj znane poti slovenskih gora, se je morda vsiljevala še dilema, ali te poti sploh razkrivati in tvegati, da bo tja hodilo več ljudi. Zdaj ga to vprašanje ne muči: »Brezpotij je še veliko, tudi jaz sem presenečen, da na njih v resnici ni več ljudi, ker res ne bi rad, da bi se tja zgrinjale množice.« Vodnik je, pravi, izdal iz preprostega razloga: ker na teh poteh neizmerno uživa in želi to deliti z drugimi.
Še pred dvema desetletjema je bila izdaja takšnega vodnika tudi z vidika založnika (založba Sidarta), se spominja sogovornik, precej drzna poteza, saj ni bilo prav veliko planincev, ki bi hodili po brezpotjih. Od takrat se je veliko spremenilo; v gore hodi precej več ljudi, na spletu in še posebej družbenih omrežjih mrgoli opisov poti in fotografij, ki kažejo, kam vse lezejo, čeprav so lahko te podobe zavajajoče. »Včasih ni bilo toliko ljudi na brezpotjih, bolj alpinisti in morda lovci, zdaj pa tja vodijo tudi planinska društva in gorski vodniki, zato so poti bolj uhojene, še vedno pa niso tako množično obiskane, kot so markirane. Izurjen pohodnik je tam hitro čisto sam, kar je pozitivno tudi z vidika varovanja narave in razprševanja obiska.«
Brezpotja po izboru avtorja
Tri najljubše
prečenje Pelcev (Julijske Alpe)
Kočna po jugozahodnem grebenu (Kamniško-Savinjske Alpe)
Loška stena (Julijske Alpe)
Manj zahtevna
Tičarica nad Vrsnikom (Julijske Alpe)
Najzahtevnejši
Montaž in Široka peč (Julijske Alpe)
Za stopnjo ali dve zahtevnejše
Ture v novem vodniku, ki vsebuje poglavja z napotki pri iskanju poti, o gibanju v brezpotju in varnosti v gorah, so za stopnjo ali dve zahtevnejše, njihov izbor je s 50 povečal na 70. Razširil je predvsem nabor poti v Zahodnih Julijcih, prav tako v Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, predelal pa je tudi preostale. »Ko pripravljaš vodnik, poskušaš dati čim širši nabor težavnostnih stopenj, da je ciljna javnost čim bolj široka. V njej so ture za začetnike, a ker so nekateri planinci skozi leta napredovali, je treba tudi njim ponuditi več. Zlasti del Zahodnih Julijcev sega do Karnijskih Alp in je manj znan.«
Izbor je popolnoma subjektiven, pravi, to so njegove najljubše poti, a med njimi so vendarle tri, ki so mu najbolj pri srcu: v Julijcih prečenje Pelcev, ki jih je opisal kot najlepši trentski greben, in vznožje Loške stene, »divjino pod impozantno steno«, v Kamniško-Savinjskih Alpah pa Kočna po jugozahodnem grebenu.
Med najlažjimi in primernimi za začetnike so brezpotja v Fužinskih gorah, izpostavi tudi Tičarico nad Vrsnikom v Julijcih, med zahtevnejšimi pa turi na Montaž in Široko peč. Slednji sta dolgi okoli dvanajst ur in veljata za alpinistični vzpon okoli tretje stopnje, pri čemer je treba upoštevati še sestop. A tudi pri manj zahtevnih in krajših turah ni jutranje lagodnosti – brezpotja brezpogojno zahtevajo rano uro.
Dobra orientacija in leta izkušenj
Matjaž Šerkezi, gorski reševalec in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, pravi, da je največ intervencij, ki jih izvajajo gorske reševalne službe, z brezpotij, saj so to neurejene poti, za katere pogosto ni splošno znana njihova zahtevnost, predvsem pa zahtevajo dobro orientacijo. Poti, kjer ni markacij, kakor tudi on opozarja, so primerne le za izkušene planince; tudi razne lovske steze in poti, morda označene z možici in drugimi znamenji v naravi, se lahko izkažejo za zelo zahtevne. »Brezpotja zahtevajo ogromno znanja, leta, celo desetletje ali več izkušenj, to je za tiste, ki so šli skozi proces usposabljanja, so že vodniki …« našteva pogoje. Druge obiskovalce gora pa usmerja na označene poti, teh je v slovenskih gorah za več kot 10.000 kilometrov, med njimi so številne, ki niso tako zelo oblegane. Na pomislek, da vodnik Brezpotja povečuje tveganje, da se bo več ljudi odpravilo na neoznačene poti, pa odgovarja, da bodo ti v vsakem primeru izbrskali informacije, saj so družbena omrežja polna dvomljivih opisov poti, zato je bolje, da jih dobijo iz knjige, ki vsebuje opise težavnosti, opozorila o opremi in varnosti v gorah.
