Odprta meja
Virus je spet postavil trdo, a za zgodovino kratko mejo. Zato bo še veliko časa za »nakupe« drugačnega, kulturnega blaga.
Odpri galerijo
Trst s pomola Audace. FOTO: Boris Šuligoj/Delo
Samo v času vojne junija in julija 1991 je bila državna meja na Škofijah zaprta osem dni. Komunikacija med Istro in Trstom utripa tudi v najbolj kužnih časih. Po kapljicah sicer, ampak ljudje vztrajno brišejo nevidno črto.
Pozabljeni so časi, ko smo se skoraj vsak teden peljali »s korijero čez«. Pred mejnim prehodom smo vsi nesrečni grešniki izstopili iz avtobusa in šli ponižno peš mimo vojske carinikov, miličnikov, financarjev, karabinjerjev. Vsak je kje skrival kak dinar ali liro, kak kos mesa, kak par kavbojk, kako zrno kave več in koliko virusov!
Potem so meje padle in zaslužili smo si biti običajni ljudje.
Tam čez imamo Borisa Pahorja, ki pri skoraj 107 letih še daje vetra fašistom. A o Trstu večina ne ve niti, kje po nekakšni kazni božji ždijo veličastna platna beneških mojstrov, ki so jih odnesli iz Istre. Da je mesto večino časa od 1382. leta dalje pripadalo Habsburžanom, da je v tem mestu že v 15. stoletju živelo 30 odstotkov Slovanov, da se je tam rodil najbogatejši slovenski mecen in mentor Žiga Zois, da so leta 1919 tukaj krstno uprizorili Cankarjeve Hlapce, da je leta 1910 v rojstnem kraju mojega očeta živelo 57.000 Slovencev (v Ljubljani 40.000).
Da so ga šele leta 1918 priključili h Kraljevini Italiji in se je začelo stoletje nespoštovanja manjšin, da so pred 100 leti fašisti požgali Narodni dom, prepovedali slovenske časopise, zaprli slovenske šole, poitalijančili imena, Mussolini je v Trstu razglasil rasne zakone. Tam čez ostajajo spomeniki slovenske kulture, od Vladimirja Bartola do Maksa Fabianija, Eda Mihevca in Borisa Podrecce, od Alberta Sirka do Avgusta Černigoja, Lojzeta Spacala in Alojza Rebule. K škofu Bonomu je zahajal in v slovenščini pridigal Primož Trubar. Že leta 1356 so nad mestna vrata na Velikem trgu postavili kipca Mihca in Jakca.
Virus je spet postavil trdo, a za zgodovino kratko mejo. Zato bo še veliko časa za »nakupe« drugačnega, kulturnega blaga. Še za vsako kugo je posijalo sonce. Zdaj mislim nanj.
Pozabljeni so časi, ko smo se skoraj vsak teden peljali »s korijero čez«. Pred mejnim prehodom smo vsi nesrečni grešniki izstopili iz avtobusa in šli ponižno peš mimo vojske carinikov, miličnikov, financarjev, karabinjerjev. Vsak je kje skrival kak dinar ali liro, kak kos mesa, kak par kavbojk, kako zrno kave več in koliko virusov!
Potem so meje padle in zaslužili smo si biti običajni ljudje.
Tam čez imamo Borisa Pahorja, ki pri skoraj 107 letih še daje vetra fašistom. A o Trstu večina ne ve niti, kje po nekakšni kazni božji ždijo veličastna platna beneških mojstrov, ki so jih odnesli iz Istre. Da je mesto večino časa od 1382. leta dalje pripadalo Habsburžanom, da je v tem mestu že v 15. stoletju živelo 30 odstotkov Slovanov, da se je tam rodil najbogatejši slovenski mecen in mentor Žiga Zois, da so leta 1919 tukaj krstno uprizorili Cankarjeve Hlapce, da je leta 1910 v rojstnem kraju mojega očeta živelo 57.000 Slovencev (v Ljubljani 40.000).
Da so ga šele leta 1918 priključili h Kraljevini Italiji in se je začelo stoletje nespoštovanja manjšin, da so pred 100 leti fašisti požgali Narodni dom, prepovedali slovenske časopise, zaprli slovenske šole, poitalijančili imena, Mussolini je v Trstu razglasil rasne zakone. Tam čez ostajajo spomeniki slovenske kulture, od Vladimirja Bartola do Maksa Fabianija, Eda Mihevca in Borisa Podrecce, od Alberta Sirka do Avgusta Černigoja, Lojzeta Spacala in Alojza Rebule. K škofu Bonomu je zahajal in v slovenščini pridigal Primož Trubar. Že leta 1356 so nad mestna vrata na Velikem trgu postavili kipca Mihca in Jakca.
Virus je spet postavil trdo, a za zgodovino kratko mejo. Zato bo še veliko časa za »nakupe« drugačnega, kulturnega blaga. Še za vsako kugo je posijalo sonce. Zdaj mislim nanj.
