Kdo je novi France Prešeren? Sedemnajstletni Dominik Podlogar
Kranjski gimnazijec v prostem času bere lahkotne knjige, a ustvarja zahtevne pesniške forme, kot je sonetni venec.
Odpri galerijo
Dominik Podlogar se je preizkušal tudi v drugih pesniških formah, gazelah in glosi, a mu je sonet še vedno najbližje, saj je po njegovih besedah to »dovolj kratka in hkrati dovolj dolga oblika, da poveš, kar želiš«. FOTO: osebni arhiv
Dominik Podlogar, ki bo prihodnji mesec prestopil v polnoletnost, je pesnil že v osnovni šoli, vendar, kot poudarja, to niso bile pesmi, ki bi se ponašale s posebnimi formami. »Sčasoma pa sem se spoprijel z izzivom, da poskusim, ali se mi bo kdaj uspelo izražati na visoki ravni. V prvem letniku gimnazije sem se zares lotil sonetnega venca. Toda ni nastalo kaj dosti, napisal sem samo začetek.«
Resneje je poprijel lani in ga marca končal, tudi zato, ker se je trudil, da bi bil objavljen v gimnazijskem literarnem zborniku Vnetljivo, ki izide le enkrat na leto. Njegov sonetni venec z magistralami (in akrostihom Iščem te, o, Parnas), 15 sonetov v 210 verzih, je vzklil iz semena, ki so ga pri pouku slovenščine v osnovni šoli zasejale Prešernove pesmi.
Pisanje si je razdelil na enote, tako da je skušal v enem dnevu dokončati po en sonet. »Nerad sem ga puščal nedokončanega, saj je ustvarjanje znotraj enega dneva povsem drugačno, kot je dan zatem. Pazljiv sem moral biti na več ravneh, magistrale sem pisal sočasno z vsakim sonetom, torej po en sonet in en verz magistral, še zlasti pa sem pazil pri najpomembnejših verzih, ki se trikrat ponovijo, in v njih iskal rime,« pripoveduje. Neuspelih poskusov je bilo razmeroma malo, prav tako ni veliko črtal, povzema ustvarjalni proces, je pa res, da kadar se struktura ni izšla po pravilih, jo je bilo treba spisati na novo.
Po Prešernovem vzoru se je preizkušal tudi v drugih pesniških formah, gazelah in glosi, a mu je sonet še vedno najbližje, saj je po njegovih besedah to »dovolj kratka in hkrati dovolj dolga oblika, da poveš, kar želiš. Premore dovolj globine in zaradi forme ne pušča preveč svobode«. A zakaj v brstenju mladosti, ki danes običajno več pozornosti namenja drsanju po mobilnih ekranih, sploh sesti pred tako težavno nalogo? »Slovenščina me zelo privlači, je zelo lep jezik. Tudi s pisanjem sonetnega venca sem se trudil dokazati, da je njegova lepota mogoča tudi v današnjem času,« navdušeno poudarja. Kot najbolj dovršen sonet v vencu pa navaja dvanajstega.
Že lani, v drugem letniku, se je vpisal v krožek ustvarjalnega pisanja pod vodstvom profesorice slovenščine Bernarde Lenaršič, kjer nadaljuje ustvarjanje v v različnih literarnih zvrsteh tudi letos. »Včasih pišemo po navdihu, drugič se posvečamo prozi, nato poeziji, vmes debatiramo in ugotavljamo, kako bi lahko bilo boljše, vsekakor je to dobra opora. Lotil sem se tudi pisanja proze, vendar mi gredo lažje pesmi, četudi to pomeni vezano besedo, stopice …« ugotavlja letošnji dobitnik bronastega Cankarjevega priznanja (lani je prejel tako bronasto kot srebrno, na tem tekmovanju iz slovenščine pa je bil uspešen že v osnovni šoli).
»Dominika Podlogarja sem spoznala kot velikega ljubitelja klasične poezije, njegovo pesniško snovanje je nedvomno zaznamoval Prešeren. Potem ko je že precej dolgo gnetel svoje misli in jih žlahtnil z ritmom jambskega enajsterca, se je le opogumil in dobro polovico venca prebral na krožku ustvarjalnega pisanja. Navdušen odziv prve publike ga je spodbudil, da je sonetni venec za objavo v gimnazijskem literarnem zborniku tudi v razmeroma kratkem času dokončal.
Dominik v svojem pesniškem snovanju ostaja zvest temu, kar doživlja kot svoj estetski vzor. Pri njem ne gre le za neposredno izpoved doživetja ali spoznanja, ampak vedno tudi za neizprosno soočenje z oblikovalskim izzivom, ki ga predstavlja sonetna oblika. Ko ob tem opazujem skupinsko dinamiko med mladimi, ki iščejo svoj izraz v množici različnih poetik, s presenečenjem ugotavljam, kako se med siceršnjimi privrženci svobodne oblike od časa do časa tudi zaradi Dominikovega vpliva najde kdo, ki sprejme sonetni izziv, kar ga za vedno zaznamuje. Zvestoba klasiki tudi sama zase govori o tem, da se umetnost rojeva, ko se v talentu srečujeta navdih in veščina.«
Bernarda Lenaršič, mentorica krožka ustvarjalnega pisanja in gimnazijskega literarnega zbornika Vnetljivo
Sonetnemu vencu so premierno najprej prisluhnili njegovi domači, prvemu »javnemu« branju že bolj kritični poslušalci iz literarnega krožka. »To je dolga pesnitev z 210 verzi, tako da jo je težko prebrati pa tudi poslušati, saj vzame kar kakšnih pet minut. Toda odzivi so bili dobri. Pogosto zapisano delim na krožku, saj predebatiramo, kaj bi kazalo še izboljšati. Včasih dam za prebrati tudi očetu,« razkriva. A najostrejši kritik je najprej sam sebi, dodaja. »Sprašujem se, ali bo zapisano primerno tudi za bralca, ali bo tisti, ki ni v enakem toku misli, kot sem sam, sploh razumel moje besede,« pripoveduje, a ne glede na to, kaj pri tem ugotavlja sam, ga pri pisanju podpirajo tako družina kot prijatelji.
Nadaljuje, da živi povsem običajno življenje srednješolca. »Kakšnih konjičkov nimam, poleg tega da me veseli poezija, rad berem, vendar razen predpisanega za domače branje ne posegam po kakšni visoki literaturi, za razvedrilo raje berem bolj lahkotne žanre, znanstveno fantastiko in kriminalke, je pa res, da imam doma tudi Prešernove Poezije.« Tudi sam se pesnjenju predaja po starem, s svinčnikom in papirjem v roki, tipkanje pride na vrsto šele v sklepni fazi.
Ne preseneča, da je slovenščina njegov najljubši predmet, čeprav po priljubljenosti niti drugih ne more izločiti. Za noben šolski predmet ne bi mogel reči, da ga ne mara, kar pripisuje predvsem trudu profesorjev, ki znajo snov učencem zanimivo predajati. »Čeprav se morda zdi drugače, me zelo zanima tudi naravoslovje. Zato še nisem odločen, kaj bom študiral. Mika me arhitektura, ki podobno kot sonet, ki ima svoje zakonitosti, a je hkrati umetnost, povezuje matematične zakonitosti z umetnostjo,« ugotavlja na glas. Za zdaj še ne razmišlja o novem sonetnem vencu. Vsekakor je zalogaj, ki ga ni lahko ponoviti.
Do takrat ostaja še ena od pohval, ki jo je zapisala učiteljica filozofije Nataša Kne: »Nemogoče je reči, da je njegovo pisanje zgolj naivno mladostniško. Dominik mojstrsko vihti pero mladega poeta, ki sicer v sonetnem vencu pesni o stiskah in vzhičenosti pesniškega ustvarjanja, ki ga prepričljivo poveže s slovenskim jezikom in domoljubjem, kar pa lahko razumemo tudi kot metaforo za življenje samo.«
Resneje je poprijel lani in ga marca končal, tudi zato, ker se je trudil, da bi bil objavljen v gimnazijskem literarnem zborniku Vnetljivo, ki izide le enkrat na leto. Njegov sonetni venec z magistralami (in akrostihom Iščem te, o, Parnas), 15 sonetov v 210 verzih, je vzklil iz semena, ki so ga pri pouku slovenščine v osnovni šoli zasejale Prešernove pesmi.
Pisanje si je razdelil na enote, tako da je skušal v enem dnevu dokončati po en sonet. »Nerad sem ga puščal nedokončanega, saj je ustvarjanje znotraj enega dneva povsem drugačno, kot je dan zatem. Pazljiv sem moral biti na več ravneh, magistrale sem pisal sočasno z vsakim sonetom, torej po en sonet in en verz magistral, še zlasti pa sem pazil pri najpomembnejših verzih, ki se trikrat ponovijo, in v njih iskal rime,« pripoveduje. Neuspelih poskusov je bilo razmeroma malo, prav tako ni veliko črtal, povzema ustvarjalni proces, je pa res, da kadar se struktura ni izšla po pravilih, jo je bilo treba spisati na novo.
Preizkušal tudi v gazelah in glosi
Po Prešernovem vzoru se je preizkušal tudi v drugih pesniških formah, gazelah in glosi, a mu je sonet še vedno najbližje, saj je po njegovih besedah to »dovolj kratka in hkrati dovolj dolga oblika, da poveš, kar želiš. Premore dovolj globine in zaradi forme ne pušča preveč svobode«. A zakaj v brstenju mladosti, ki danes običajno več pozornosti namenja drsanju po mobilnih ekranih, sploh sesti pred tako težavno nalogo? »Slovenščina me zelo privlači, je zelo lep jezik. Tudi s pisanjem sonetnega venca sem se trudil dokazati, da je njegova lepota mogoča tudi v današnjem času,« navdušeno poudarja. Kot najbolj dovršen sonet v vencu pa navaja dvanajstega.
Že lani, v drugem letniku, se je vpisal v krožek ustvarjalnega pisanja pod vodstvom profesorice slovenščine Bernarde Lenaršič, kjer nadaljuje ustvarjanje v v različnih literarnih zvrsteh tudi letos. »Včasih pišemo po navdihu, drugič se posvečamo prozi, nato poeziji, vmes debatiramo in ugotavljamo, kako bi lahko bilo boljše, vsekakor je to dobra opora. Lotil sem se tudi pisanja proze, vendar mi gredo lažje pesmi, četudi to pomeni vezano besedo, stopice …« ugotavlja letošnji dobitnik bronastega Cankarjevega priznanja (lani je prejel tako bronasto kot srebrno, na tem tekmovanju iz slovenščine pa je bil uspešen že v osnovni šoli).
V njegovem talentu se srečujeta navdih in veščina
»Dominika Podlogarja sem spoznala kot velikega ljubitelja klasične poezije, njegovo pesniško snovanje je nedvomno zaznamoval Prešeren. Potem ko je že precej dolgo gnetel svoje misli in jih žlahtnil z ritmom jambskega enajsterca, se je le opogumil in dobro polovico venca prebral na krožku ustvarjalnega pisanja. Navdušen odziv prve publike ga je spodbudil, da je sonetni venec za objavo v gimnazijskem literarnem zborniku tudi v razmeroma kratkem času dokončal.
Dominik v svojem pesniškem snovanju ostaja zvest temu, kar doživlja kot svoj estetski vzor. Pri njem ne gre le za neposredno izpoved doživetja ali spoznanja, ampak vedno tudi za neizprosno soočenje z oblikovalskim izzivom, ki ga predstavlja sonetna oblika. Ko ob tem opazujem skupinsko dinamiko med mladimi, ki iščejo svoj izraz v množici različnih poetik, s presenečenjem ugotavljam, kako se med siceršnjimi privrženci svobodne oblike od časa do časa tudi zaradi Dominikovega vpliva najde kdo, ki sprejme sonetni izziv, kar ga za vedno zaznamuje. Zvestoba klasiki tudi sama zase govori o tem, da se umetnost rojeva, ko se v talentu srečujeta navdih in veščina.«
Bernarda Lenaršič, mentorica krožka ustvarjalnega pisanja in gimnazijskega literarnega zbornika Vnetljivo
Sam sebi najostrejši kritik
Sonetnemu vencu so premierno najprej prisluhnili njegovi domači, prvemu »javnemu« branju že bolj kritični poslušalci iz literarnega krožka. »To je dolga pesnitev z 210 verzi, tako da jo je težko prebrati pa tudi poslušati, saj vzame kar kakšnih pet minut. Toda odzivi so bili dobri. Pogosto zapisano delim na krožku, saj predebatiramo, kaj bi kazalo še izboljšati. Včasih dam za prebrati tudi očetu,« razkriva. A najostrejši kritik je najprej sam sebi, dodaja. »Sprašujem se, ali bo zapisano primerno tudi za bralca, ali bo tisti, ki ni v enakem toku misli, kot sem sam, sploh razumel moje besede,« pripoveduje, a ne glede na to, kaj pri tem ugotavlja sam, ga pri pisanju podpirajo tako družina kot prijatelji.
Nadaljuje, da živi povsem običajno življenje srednješolca. »Kakšnih konjičkov nimam, poleg tega da me veseli poezija, rad berem, vendar razen predpisanega za domače branje ne posegam po kakšni visoki literaturi, za razvedrilo raje berem bolj lahkotne žanre, znanstveno fantastiko in kriminalke, je pa res, da imam doma tudi Prešernove Poezije.« Tudi sam se pesnjenju predaja po starem, s svinčnikom in papirjem v roki, tipkanje pride na vrsto šele v sklepni fazi.
Sonet XII
Nabor sonetov, ko se bo dojelo,
kaj misel in beseda prava zmore
in kakšne širne um ima prostore,
da notri od odmeva je donelo.
Srce jezika! Kaj si tam počelo,
beseda najprej – že si zidal dvore,
čeravno kljub lepoti ni podpore,
je bistvo moje skoz' na teb' slonelo.
Sem mislil, da poznam te kot celoto,
napaka huda! Zmota te pohabi
in rana mi pokaže le lepoto.
Odkril, da tvoj obraz mogočen vabi
končat gorje, je tebi le v sramoto,
absurd končal, dokaz jezika zgrabi.
Nabor sonetov, ko se bo dojelo,
kaj misel in beseda prava zmore
in kakšne širne um ima prostore,
da notri od odmeva je donelo.
Srce jezika! Kaj si tam počelo,
beseda najprej – že si zidal dvore,
čeravno kljub lepoti ni podpore,
je bistvo moje skoz' na teb' slonelo.
Sem mislil, da poznam te kot celoto,
napaka huda! Zmota te pohabi
in rana mi pokaže le lepoto.
Odkril, da tvoj obraz mogočen vabi
končat gorje, je tebi le v sramoto,
absurd končal, dokaz jezika zgrabi.
Zelo ga zanima tudi naravoslovje
Ne preseneča, da je slovenščina njegov najljubši predmet, čeprav po priljubljenosti niti drugih ne more izločiti. Za noben šolski predmet ne bi mogel reči, da ga ne mara, kar pripisuje predvsem trudu profesorjev, ki znajo snov učencem zanimivo predajati. »Čeprav se morda zdi drugače, me zelo zanima tudi naravoslovje. Zato še nisem odločen, kaj bom študiral. Mika me arhitektura, ki podobno kot sonet, ki ima svoje zakonitosti, a je hkrati umetnost, povezuje matematične zakonitosti z umetnostjo,« ugotavlja na glas. Za zdaj še ne razmišlja o novem sonetnem vencu. Vsekakor je zalogaj, ki ga ni lahko ponoviti.
Do takrat ostaja še ena od pohval, ki jo je zapisala učiteljica filozofije Nataša Kne: »Nemogoče je reči, da je njegovo pisanje zgolj naivno mladostniško. Dominik mojstrsko vihti pero mladega poeta, ki sicer v sonetnem vencu pesni o stiskah in vzhičenosti pesniškega ustvarjanja, ki ga prepričljivo poveže s slovenskim jezikom in domoljubjem, kar pa lahko razumemo tudi kot metaforo za življenje samo.«
