Projekt Natura Mura: naprej v preteklost

Uresničujejo se doslej najobsežnejši ukrepi za izboljšanje naravnega stanja reke Mure in obrečnih lok.
Fotografija: V mrtvici Zaton so izvajalci najprej povzročili razdejanje, da bi se tja potem lahko vrnilo naravno življenje. FOTO: Jože Pojbič
Odpri galerijo
V mrtvici Zaton so izvajalci najprej povzročili razdejanje, da bi se tja potem lahko vrnilo naravno življenje. FOTO: Jože Pojbič

Gozdni delavci in gradbinci z bagri so ta mesec v presušeni Murini mrtvici Zaton na Petanjcih povzročili pravo razdejanje. Posekali so stare jelše, topole in vrbe, očistili grmovje in odstranili podrast, bager pa vzdolž mrtvice koplje dolgo, vijugasto in do meter globoko kotanjo. Nepoučenim ljubiteljem nedotaknjene narave so ob teh prizorih gotovo lasje šli pokonci, saj je mrtvica Zaton eno bolj znanih območij narave ob Muri. A reči niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Vse razdejanje je namreč le del vzpostavljanja nekdanjega, naravnega stanja stvari v sklopu štiri in pol milijona evrov vrednega projekta obnovitve mokrotnih habitatov ob reki Natura Mura.

Presušeno mrtvico Zaton bodo obnovili tako, da bodo izkopali nakopičen mulj. FOTO: Jože Pojbič
Presušeno mrtvico Zaton bodo obnovili tako, da bodo izkopali nakopičen mulj. FOTO: Jože Pojbič

Mrtvica Zaton je namreč že dolgo zaradi regulirane Mure in protipoplavnih nasipov povsem ločena od toka reke, zato se je v zadnjih desetletjih z njo zgodilo to, kar se po naravni poti dogaja s takšnimi, izoliranimi mrtvicami: postopoma se je zamuljila, zarasla in na koncu je postala kopno vlažno območje, v katerem ne morejo več živeti rastline in živali, ki so jo naseljevale prej. Zaton je bil še posebno znan po plavčkih, žabah, katerih samčki se v času parjenja za nekaj dni na leto obarvajo živo modro. A te žabe za parjenje, mrestenje in rast paglavcev potrebujejo stoječo vodo, in ker te zadnje čase v mrtvici ni bilo več, so se umaknile drugam ali pa se je njihovo število bistveno zmanjšalo.

Potem ko bo mrtvica do konca očiščena mulja, se bo vanjo spet vrnila stoječa voda in z njo, tako upajo na zavodu za varstvo narave, tudi plavčki, pravi Simona Kaligarič z zavoda. Poleg Zatona bodo v sklopu projekta obnovili še mrtvico Podkova, obnovili bodo tudi šest starih rokavov Mure in jih znova povezali z glavnim rečnim tokom, na dveh mestih pa bodo razdrli brežne utrditve in Muro razširili, s čimer bodo zmanjšali hitrost pretoka, preprečili poglabljanje, zmanjšali nevarnost poplavljanja in z vodo oskrbeli večje območje ob reki. Vzdolž Mure pa bodo v depresijah izkopali mrežo dvajsetih večjih mlak, ki zaradi poglabljanja Mure vedno bolj izginjajo. Mlake so življenjski prostor številnih dvoživk in žuželk, med njimi tudi redkih ali ogroženih.

Opustošen gozd je priprava za novo življenje

Tudi povsem opustošen gozd na Otoku ljubezni v Ižakovcih v resnici ni opustošenje, ampak priprava za novo življenje in rast obmurske mehkolesne loke, kakršna je tu prevladovala nekoč. Gozdni delavci so na precejšnji površini posekali stare, debele ameriške črne topole, ki so jih nekoč gozdarji sadili plantažno predvsem zaradi hitre rasti in torej hitrega pridobivanja lesa, sedaj pa namesto teh neavtohtonih klonov na novonastali poseki sadijo avtohtone domače topole in bele vrbe ter tako poustvarjajo nekdanjo mehkolesno loko. Tega ne bodo naredili samo na Otoku ljubezni, ampak bo s projektom Natura Mura zajetih 22 hektarov takšnih mokrotnih obrečnih gozdov z mehkimi in trdimi listavci, poleg tega bodo obnovili deset hektarov močvirnega gozda v Črnem logu.

Na poseki pri Ižakovcih gozdni delavci sadijo avtohtone drevesne vrste za mehkolesno loko. FOTO: Jože Pojbič
Na poseki pri Ižakovcih gozdni delavci sadijo avtohtone drevesne vrste za mehkolesno loko. FOTO: Jože Pojbič

Gozdarji – pri projektu sodelujeta zavod za gozdove in državno podjetje Slovenski državni gozdovi – pa so se že pred začetkom izvajanja projekta srečali s posebno težavo, saj v slovenskih drevesnicah zaradi gospodarske nezanimivosti vse doslej niso vzgajali sadik avtohtonih topolov in bele vrbe, ki bi jih potrebovali za obnovitev mehkolesnih lok, pravita vodja murskosoboške območne enote ZGS Štefan Kovač in Roman Jerman iz SiDG. Za vzgojo teh sadik so se prav zaradi projekta odločili v Gozdarstvu Turnišče, ki ima lastno drevesnico v Ižakovcih. Lastnik Franc Kreft pravi, da so sedaj edini v državi, ki vzgajajo avtohtoni topol, belo vrbo in hrast dob in da bodo te vrste ne glede na projekt vzgajali tudi v prihodnje. Tako bodo tudi oni poskrbeli za nekakšno genetsko banko avtohtonih drevesnih vrst, ki bi sicer morda postopoma izginile.

Razdejani travniki

Še eno zgolj navidezno razdejanje je nastalo v sklopu projekta, in sicer nekoliko dlje od Mure, a še vedno v območju Nature 2000 in biosfernega območja Mura–Drava–Donava, v okolici Velike Polane. Tam so »razdejali« sedem hektarov zaraščajočih se travnikov – posekali so zarast, zdrobili drevesne panje in površine obdelali tako, da bodo v prihodnje na njih znova uspevali mokrotni ekstenzivni travniki, na katerih se bodo poleg drugih živali lahko prehranjevale tudi bele štorklje, ki so simbol Velike Polane.

Po besedah vodje projekta Natura Mura Aleksandra Korena so od zasebnih lastnikov tudi že odkupili okrog dvajset hektarov naravno najbolj pomembnih in vrednih površin ob Muri, ki bodo v prihodnje prepuščene naravnemu razvoju ali pa jih bo na mestih razširitve struge reka postopoma odnašala in spodkopavala.

S stoječo vodo se bodo v obnovljeno mrtvico Zaton verjetno vrnili tudi plavčki. FOTO: Monika Podgorelec
S stoječo vodo se bodo v obnovljeno mrtvico Zaton verjetno vrnili tudi plavčki. FOTO: Monika Podgorelec

Čeprav se zdijo našteti ukrepi zelo različni in se deloma navezujejo na vodarstvo, deloma na gozdarstvo, deloma pa na kmetijstvo, je vse skupaj povezana celota dejanj, ki bodo v prihodnje popravljala tisto, kar je človek s posegi v naravo, predvsem z regulacijo reke Mure, (ne)hote pokvaril. Mura bo tako še en korak bliže nekdanjemu prepletenemu mokrotnemu življenjskemu prostoru, v katerem je vse povezano med seboj in kjer izguba vsakega delčka sistema povzroči posledice tudi na vseh drugih delih sistema. Za prihodnost z ustavljenim poglabljanjem Mure in podtalnice, obnovljenimi življenjskimi okolji, večjo poplavno varnostjo, boljšo mikroklimo in manjšim vplivom na podnebne spremembe tako izvajalci projekta poskušajo Muro napraviti čim bolj takšno, kot je bila v preteklosti, pred velikimi posegi. Pri Muri lahko torej rečemo, da je pot naprej tista, ki gre v preteklost.

Preberite še:

Komentarji: