Romski razvojni paradoks pri Murski Soboti

Na stodeseto obletnico je romsko naselje Pušča kraj, ki se le malo razlikuje od drugih prekmurskih vasi.
Fotografija: Ivo Horvat (levo) in Darko Rudaš pred zadnjo tradicionalno romsko cimprano hiško na Pušči, ki bo morda postala turistična zanimivost. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Odpri galerijo
Ivo Horvat (levo) in Darko Rudaš pred zadnjo tradicionalno romsko cimprano hiško na Pušči, ki bo morda postala turistična zanimivost. FOTO: Jože Pojbič/Delo

Ivo Horvat je preprost in prijazen, nekaj čez petdeset let star domačin na Pušči, ki je v potu svojega obraza svoji družini zgradil skromno bivališče, v katerem ne pogrešajo nobene moderne dobrine. Brez izobrazbe je, kot veliko drugih Romov, vse svoje življenje delal le občasno, sezonsko, ali pa je s svojim že legendarnim kolesom s prikolico po Murski Soboti in okolici zbiral vse, kar je bilo potem mogoče prodati na odpadu in je tako počasi dograjeval in dopolnjeval hiško v Ulici ob igrišču. A nikoli ni imel srca porušiti stare cimprače njegovih staršev na istem dvorišču, čeprav je zdaj že hudo vegasta in že lep čas prazna. Mogoče bo prav ta cimprača postala ena od turističnih znamenitosti Pušče.

Ivova hiška je namreč še edino tipično romsko cimprano bivališče, ki je ostalo v tem znamenitem romskem naselju. Vse druge družine so takšne hišice že zdavnaj porušile in si namesto njih zgradile najprej prav tako majhne, a zidane hišice z več udobja in bolj v skladu s sodobnimi higienskimi in bivanjskimi zahtevami, sčasoma pa so se pri tistih romskih družinah, katerih člani so se zaposlovali najprej v podjetjih v Murski Soboti, nato pa tudi čez mejo v Avstriji, tudi te hiške začele umikati velikim, lepim stavbam.


 

Kraj, le malo drugačen od drugih


Zdaj, ko proslavljajo stodeseto obletnico nastanka Pušče, je to že kraj, ki se le v malo čem razlikuje od kakšne druge prekmurske vasi: imajo urejeno kanalizacijo, električno napeljavo, internet, asfaltirane ulice, nogometno igrišče, trgovino, bife, vrtec, gasilski in vaški dom, so samostojna krajevna skupnost... Skratka, Pušča se je tako posodobila, da je izgubila skoraj vse značilnosti romskega naselja. Ali, kot smo o tem pisali ob njihovem krajevnem prazniku pred petimi leti, prišlo je do »romskega razvojnega paradoksa«: v preteklosti, ko so bili še povsem drugačni od večinskega naroda in so imeli povsem svojo kulinariko, kulturo, običaje in značilne dejavnosti, so bili preveč drugačni in premalo izobraženi, da bi svojo drugačnost izkoristili kot tržno nišo in imeli od nje korist. Zdaj, ko so bolj izobraženi in usposobljeni, pa so Romi na Pušči zaradi tega tudi manj drugačni od večinskega naroda, in ko bi svojo nekdanjo drugačnost končno bili sposobni tržiti, je tako rekoč ni več in jo bodo morali na novo rekonstruirati.

Bela ulica v romskem naselju Pušča pri Murski Soboti FOTO: Jože Pojbič/Delo
Bela ulica v romskem naselju Pušča pri Murski Soboti FOTO: Jože Pojbič/Delo


Takšni so tudi načrti, ki so se oblikovali skozi vrsto razvojnih projektov, a zaradi njihove kratkotrajnosti nikoli niso bili uresničeni. Različni izvajalci so se, podprti z evropskim denarjem, ukvarjali z romsko kulinariko, z njihovo kulturo, jezikom, z iskanjem možnosti razvoja nišne turistične ponudbe in tudi s postavitvijo novih cimpranih romskih hišk, v katerih bi lahko bili muzej, glasbena šola, prodajalnica, vedeževalka in še kaj.
 

Načrti za turistični razvoj niso pozabljeni


Romski svetnik Darko Rudaš pravi, da vsi ti načrti še niso pozabljeni in da se v preprosti obliki deloma tudi že uresničujejo. »Naša krajevna skupnost že ponuja vodene oglede Pušče za skupine obiskovalcev, ki jim lahko pripravimo tudi kakšen nastop naših glasbenikov in romsko pogostitev. V času, ko ni bilo koronskih omejitev, je prihajalo tudi po šestdeset obiskovalcev na mesec in zadovoljni so bili s prikazanim. Zato bomo verjetno že prihodnje leto začeli na travniku pri vaškem domu postavljati štiri od načrtovanih cimpranih hišk, ki bodo jedro naše turistične ponudbe. Ivovo hiško pa bomo pomagali obnoviti in jo urediti tako, da bo ostala originalna priča naše romske preteklosti, njihovi družini pa bomo s tem omogočili tudi nekaj dohodka od obiskovalcev.«

Morda bo tudi pečenje svinjskih kož nad ognjem nekoč del kulinarične turistične ponudbe Pušče. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Morda bo tudi pečenje svinjskih kož nad ognjem nekoč del kulinarične turistične ponudbe Pušče. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Tako bo Ivo oziroma Ivan Horvat postal zadnji čuvaj romske tradicionalne arhitekture na Pušči, ki jo je tu pred sto desetimi leti začel prvi naseljenec enakega imena. Leta 1910 je namreč na mestu sedanje Pušče prvo zemljišče na praznih poljih od soboškega žida Bergerja kupil Rom Ivan Horvat, sin Andraža Horvata, ki je že vsaj petdeset let prej osnoval romsko naselje v Černelavcih. Ivan je ob zdaj že presušenem potoku Mokoš postavil prvo cimprano hiško, kmalu se mu je pridružilo še nekaj družin. Pušča se je sprva imenovala samo ena romska hiša, ki je bila najbliže glavni cesti od Murske Sobote proti Radencem, leta 1911 pa je ime Pušča dobilo celotno tamkajšnje naselje.

Ignac Kokaš je bil eden od začetnikov naselja Pušča. Priselil se je kmalu za prvim naseljencem Ivanom Horvatom. Fotografija je nastala na Pušči v petdesetih letih. FOTO: Iz Monografije Pušča
Ignac Kokaš je bil eden od začetnikov naselja Pušča. Priselil se je kmalu za prvim naseljencem Ivanom Horvatom. Fotografija je nastala na Pušči v petdesetih letih. FOTO: Iz Monografije Pušča


Do druge svetovne vojne je Pušča ostajala majhna naselbina s štirimi družinami, po vojni pa se je zaradi bližine Murske Sobote začela hitreje razvijati. Ker je nova jugoslovanska oblast v prvih povojnih letih iskala koloniste za naselitev v Vojvodini, se je Pušča sicer za nekaj časa skoraj izpraznila, a se je veliko njenih prebivalcev čez čas vrnilo, veliko Romov pa se je priseljevalo tudi iz drugih krajev. Naselje se je povečalo, revščina in slabe življenjske in higienske razmere pa so ostajale. Zato je Centralni higienski zavod v Ljubljani leta 1953 odredil, da morajo zgraditi skupna stranišča. S prostovoljnim delom so jih zgradili sami Romi in tako že zgodaj pokazali pripravljenost za sodelovanje. Pa tudi občina Murska Sobota je že takrat iskala možnosti, kako tamkajšnje Rome začeti izobraževati in jim izboljševati bivalne pogoje.
 

Vrtec, eden od prinašalcev razvoja


Leta 1961 je tako Pušča že dobila elektriko, prej kot marsikatera vas na Goričkem. Leta 1962 pa je na obrobju vasi začel delovati vrtec za romske otroke, s pomočjo katerega so mlade Rome začeli bolj vključevati v širšo družbo, jih učiti jezika okolja, socializirati in pripravljati na šolo. Prva vzgojiteljica v tem vrtcu Vera Flisar nam je pred časom dejala, da je takrat Pušča bila prometno še zelo slabo dostopna, Romi so živeli v zelo slabih razmerah, do zunanjih prišlekov so bili nezaupljivi in težave so bile s prepričevanjem staršev, naj dajo otroke v vrtec. Toda že iz prve generacije otrok, ki so vseeno počasi prihajali v leseno barako vrtca, je zraslo kar nekaj romskih izobražencev, aktivistov in celo politikov, je dejala Flisarjeva.

Vrtec Romano na Pušči deluje še zdaj. FOTO: Tadej Regent
Vrtec Romano na Pušči deluje še zdaj. FOTO: Tadej Regent


Hitrejša socializacija in prilagajanje Romov okolju sta se tako na Pušči začela z ustanovitvijo vrtca, ki deluje še danes. Razvoj se je pospešil z začetkom množičnejšega zaposlovanja, dobili so asfaltno cesto, komunalno so urejali naselje, postopoma so legalizirali večino črnih gradenj, uvedli ulični sistem, ustanovili vrsto društev in organizacij skupaj s prvim in doslej menda edinim romskim gasilskim društvom na svetu, in vedno bolj postajali podobni drugim. In, kot smo že ugotavljali, so tako tudi vedno bolj izgubljali svoje tradicionalne značilnosti. Zdaj je čas, da jih obnovijo in pokažejo drugim.

Preberite še:

Komentarji: