Rožnati lepotci polepšali Sečoveljske soline
Sečoveljske soline že nekaj tednov naseljuje jata plamencev (pogovorno jim pravijo flamingi), ki vzbujajo precej pozornosti vseh ljubiteljev ptic. Družbena omrežja so pregorela, ko je na začetku leta fotograf Iztok Zupan na njih delil svoje izjemne posnetke teh rahlo rožnato obarvanih lepotcev, ki so dodatno polepšali zimsko idilo na solinskih poljih. Prišli so pred tremi tedni, sprva jih je bilo v jati 22, zdaj so jih našteli že 30. Ob koncu tedna je bilo potem v tem delu krajinskega parka skoraj toliko obiskovalcev kot poleti.
Pozimi je krajinski park Sečoveljske soline za ljubitelje ptic očitno še bolj privlačen kot poleti, saj je v mrzlih mesecih mogoče bistveno drugače doživeti in opazovati ptice. »Prav neverjetno je, kakšno zanimanje zanje je vzbudila objava nekaj fotografij plamencev. Lani smo imeli celo trikrat večjo jato, ki se je tu zadrževala pol leta, pa mediji sploh niso opazili, letos nas številni radovedneži ne pustijo več pri miru,« je povedal naravovarstveni nadzornik Krajinskega parka Sečoveljske soline Iztok Škornik.
Ni bila prvoaprilska šala
Posamezniki so celo podvomili o resničnosti objave in godrnjali, da gre za prezgodnjo prvoaprilsko šalo. V resnici so prve plamence v Sečoveljskih solinah opazili že leta 2005 in zatem skoraj vsako leto. »Doslej smo zabeležili že 130 opažanj in našteli že več kot 1650 osebkov. Ptic je to zimo pri nas razmeroma malo, to pa zato, ker je bila doslej po vsej Evropi zelo mila zima in se še niso preselile iz mrzlih krajev. Morda bo že čez teden ali dva drugače. Plamencev pa mraz ne moti. Tudi zato ne, ker v slanih lagunah slanica le redko zmrzne. V blatu pod njo pa je vedno dovolj hrane.
Več tisoč plamencev zadnja leta preživlja zimo ob severnojadranskih lagunah v Italiji, predvsem ob lagunah Comacchio, beneških lagunah in tudi v rezervatu Valle Cavanata pri Gradežu ... Od tam jim res ni težko leteti urico ali dve tudi do Sečoveljskih solin. Plamenci letijo približno od 50 do 60 kilometrov na uro, kar pomeni, da bi v dveh urah prileteli iz beneških lagun do Sečovelj,« pojasnjuje Iztok Škornik in doda, da je plamenec boljši letalec od laboda, da ima nekaj težav le ob vzletanju, zato mora vzeti zalet po vodni površini tako, da se z nogami in kožico med prsti večkrat odrine od vode in šele potem vzleti.
Plamencem gredo najbolj v slast različne vrste rakcev, ki jih je očitno vse polno v solinskem blatu, prehranjujejo se tudi z različnimi algami, nikakor pa ne z ribicami. »V prav posebej oblikovanem zakrivljenem kljunu ima resice ali zobke, skozi katere preceja svoj grižljaj, in ko spere blato, rakce v celoti pogoltne. Če vsebujejo rakci barvila, kot je rdeči karoten, to sčasoma obarva njihovo perje v rahlo rožnato barvo, sicer pa je njihovo perje belo, ko so mladi, pa sivo. Pozimi so najmanj rožnati, najlepše perje imajo v času gnezdenja.«
So precej plahe ptice
Gnezdo naredijo iz blata in ga oblikujejo kot kak drevesni štor. V plitvo vdolbino samica znese samo eno, snežno belo jajce. Spomladi gnezdijo tudi v beneških lagunah, celo na opuščenih ulcinjskih solinah v Črni gori, vendar Škornik meni, da v Sečoveljskih solinah še nekaj časa ne bodo. »Ne marajo, da se ljudje sprehajajo preblizu gnezd. Naše soline so premajhne in precej plašnim plamencem ne zagotavljajo dovolj miru ali občutka varnosti. V francoskem parku Camargue, denimo, kjer imajo kolonijo z 20.000 osebki, se jim je strogo prepovedano približati. Če se ptice splašijo, zletijo iz gnezda, eno jajce v gnezdu lahko pade v vodo in je gnezdenja konec. V Camargueu se je dvakrat zgodilo, da se je veliko gnezdeča jata prestrašila. Enkrat je čeznje letel balon, drugič pa jih je preletel črn labod in povzročil preplah.«
Nekoliko večji optimist je varstveni ornitolog Domen Stanič iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije v Škocjanskem zatoku: »Če se bodo plamenci navadili na to okolje, bodo verjetno nekoč tudi gnezdili tukaj. V laguni Valle Cavanata pri Gradežu so opazili poskuse gnezdenja, čeprav pelje ljudi pot le nekaj deset metrov stran od njih. Sicer pa še ne vemo natančno, kaj vse v okolju vpliva nanje, da se odločijo in izpeljejo uspešno gnezdenje. V Sloveniji smo plamence opazili na več mestih, vendar se je izkazalo, da imajo še največ hrane in miru prav v Sečoveljskih solinah, povsod drugod jih je bilo bistveno manj in so se tam po naključju znašli le za krajši čas.«
Ali velike ptice jemljejo prostor drugim? »Po mojem ne. Ko pa sem italijanskim in francoskim kolegom omenil, da bi radi gostili več plamencev, so nam vsi rekli, naj si tega ne želimo preveč. Če imajo dobre razmere, se hitro razmnožijo in jih je preveč. Samodejno bi prevzeli prostor za gnezdenje drugim vrstam. Ampak kakor koli obrneš, so še vedno velika atrakcija,« pojasnjuje Škornik.
Njihovo hripavo gaganje in trobentanje sta v precejšnjem nasprotju z izredno negovano zunanjostjo.
Plamenci se zdaj zadržujejo predvsem v predelu Fontanigge (stare soline), največ ob solinarskem muzeju in izlivu Dragonje: »Enkrat so na levem bregu Dragonje, drugič v solinskih bazenih ob desnem bregu ... Ko pridejo ljudje preblizu, odletijo čez kanal Giassi v največji in od ljudi najbolj oddaljen solinski bazen, ki mu pravijo Velika Lama. Tja gredo, ko hočejo mir.«
Boljši letalci kot labodi
Na Fontaniggeah do 1. aprila ni vstopnine, ljudje pa se od parkirišča (med nekdanjima mejnima prehodoma s Hrvaško) do muzeja ali izliva Dragonje lahko odpravijo peš ali s kolesom (od 2,6 do tri kilometre). V soboto je bilo parkirišče povsem polno.
Plamenci počivajo podobno kot kure, na eni nogi, vrat prislonijo k trupu, glavo pa vtaknejo pod perut. Letijo v klinu ali v poševni formaciji, z iztegnjeno glavo in nogami.
Po gnezdenju se plamenci golijo in potem nekaj časa ne letijo najbolje, a jim kmalu zrase novo perje.
Sicer pa so plamenci boljši letalci kot labodi, saj so nekoliko manjši, elegantnejši in precej lažji od njih. Brez težav lahko letijo dalj časa, vendar ne letijo na zelo velike razdalje. »Pravzaprav ornitologi še nismo povsem raziskali, od kod vse letijo k nam in kam. Ta vrsta plamenca se večinoma zadržuje v Sredozemlju. Vrsta, ki živi v subsaharski Afriki, je že druga,« pravi Domen Stanič.
V solinah je poleg omenjenih plamencev zdaj še največ rac mlakaric in duplinskih kozark (napol race, napol gosi). Vedno je tudi veliko rečnih in rumenonogih galebov. Malih belih čapelj je več kot sto (vse spijo na enem velikem drevesu ob kanalu Jernej), kakih deset je velikih belih čapelj, 50 sivih čapelj in vsaj sto labodov. Labodov je že skoraj preveč. Precej uničijo in onesnažijo okolje, se sploh ne bojijo ljudi in letos prenašajo tudi ptičjo gripo. Poleg njih je na območju solin še kakih 300 kormoranov. Vsak od njih poje pol kilograma rib na dan, od solinskih ribic do jegulj, cipljev in celo mladih brancinov. Ni čudno, da jih ribiči nikakor ne marajo.
