Snežinka na nosu
Na vrtu moje beograjske hiše so se razcvetele rumene primule. Prebile so se skozi lansko travo, ki je še vedno zelena, okrasile sveže blato od včerajšnjega dežja in tako napovedale najbolj vznemirljiv letni čas, ki nima imena v nobenem od jezikov.
Za prihodnji teden napovedujejo temperature pod ničlo, in kot pravijo meteorologi, bo znova padal sneg, kar se mi ob današnjih 16 stopinjah Celzija zdi kot nekakšna kitajska iluzija. Ta letni čas bi se moral imenovati zimska pomlad ali spomladanska zima s prvinami jesenskega poletja ali poletne jeseni. Vse se je že začelo, hkrati pa se ni še nič končalo.
To vidim tudi po oblačilih v omari: vedno mi je vroče, kadar se oblečem, kot da je še zmeraj zima, in vedno zmrzujem, kadar se, ko se odpravim na sprehod, pretvarjam, da je že pomlad.
»Vse me boli, tukaj in tukaj pa še tukaj …« mi prijateljica kaže sklepe na svoji lepi, podolgovati dlani, in zdi se mi, da je 68-letnica športnega duha ta čudežni letni čas dobila v svoje telo, ki se zdaj upira in zahteva odgovor na vprašanje, kdo ima zdaj tukaj glavno besedo. Sklepom ni jasno, od kod tolikšna vlaga, vratna vretenca pa so zmedena, potem ko jih je najprej pregrelo sonce, nato pa izginilo, Vesna pa je bila že pol ure pozneje mokra do kože, saj – seveda – na sprehod ni vzela dežnika.
Rada bi jo potolažila, zato jo odpeljem do primul. Medtem ko jih božam, pomislim, kako topla je njihova rumena barva. Pazim na to, da moj pes ne bi s šapo stopil na pismo, ki ga je poslala narava, in počutim se, kot da bi mi nežni cvetovi podarjali koncentrat časa, v katerem so zapisani kronologija zime in načrti za prihod pomladi. Nekakšna vrsta večnosti, ugotovim.
»Kadar januar ni januarski in februar ni februarski, potem je marec januarski, februarski in marčevski,« pravi italijanski pregovor, ki pojasnjuje, zakaj se marca pogosto vračamo v vremenske razmere nedokončane zime. Že vnaprej se veselim snežink prihodnjega tedna. Vsaj ena mi bo padla na nos in se takoj stopila. In to bodo pravzaprav sanje prihajajoče pomladi.
