Vôda

Voda ni ena sama, vodá je več. Voda pada z neba. Na poti opere nebo. S seboj na zemljo popelje vso nesnago v ozračju – največji onesnaževalci zraka v svetovnih morjih so turistične križarke in tovorne ladje, ki za gorivo uporabljajo mazut.

Vpije se v zemljo – obremenjeno z umetnimi gnojili in divjimi odlagališči. Spesni podtalnico – nekatera romska naselja v civilizirani Sloveniji nimajo dostopa do pitne vode. Po planetu riše reke – sveta reka Ganges na nekaterih delih zaradi svoje onesnaženosti povzroča kožne bolezni in zastrupitve hinduistom, ki se čistijo v njej. Te padajo v morja – Tržaški zaliv s svojim svincem na morskem dnu je vsak dan potencialna grožnja slovenskemu pljunku morja, v Kopru pa medtem sanjarijo o umetnem otoku in povečevanju plaže na račun teh nekaj litrov morske vode, da bomo lahko še dodatno obremenili obmorski pas z ostanki sončnih krem. Voda pa nas hoče krstiti, želi, da v njej plavamo do rojstva, hoče biti prana, življenjski dih.



V njej živijo vzhodnoslovanske rusalke, ki ponoči pridejo na vodne bregove, po južnoslovanskem izročilu si vile ob njej razčesavajo svoje dolge lase in se nečimrno opazujejo v vodni gladini. V njej domuje Valvasorjev, kasneje Prešernov zeleni in luskasti povodni mož, ki se lahko ujezi.

Žalimo jo s tem, da moramo pravico do nje zapisovati v ustavo in v njenem imenu razpisovati referendume. Voda hoče biti nesmrtna, zato se ves čas dviguje nazaj v nebo. Teži k raztapljanju, zaradi svoje enovitosti pa tudi h koheziji. Morda preveč utopična poved za ta konec.

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Januška Gostenčnik.