Zadnja odprava Reinholda Messnerja
Že dolgo je himalajska legenda številka ena. Prvi človek na svetu, ki je splezal na vseh 14 osemtisočakov, in prvi (s prijateljem Habelerjem), ki je osvojil Everest brez uporabe dodatnega kisika. A tu se ni ustavil. Prehodil je puščave in Antarktiko, napisal več kot 60 knjig, odpiral muzeje, iskal Jetija, snemal filme in okoljsko ozaveščenost v imenu Zelenih na prelomu tisočletja kot poslanec predstavljal v evropskem parlamentu. Trenutno je na svoji zadnji odpravi, na kateri bo za nekaj dni obiskal države z močno alpinistično skupnostjo ter jim predstavil svoje izkušnje. Povsod bo to njegov zadnji javni nastop, »moje slovo od gorniške skupnosti«, je povedal na tiskovni konferenci.
Messnerjev festival Zadnja odprava (The Final Expedition) uvodni dogodek sezone, katere rdeča nit je odnos človeka do narave, sicer pa se eden največjih alpinistov vseh časov v našo osrednjo kulturno hišo vrača po šestih letih. Njegova Zadnja odprava združuje vse njegovo življenje, védenja in izkušnje o tradicionalnem alpinizmu, ki ga vidi kot napetost med človekom in naravo. »V zadnjih 30 letih se je zgodilo ogromno sprememb; plezanje po umetnih stenah je postalo olimpijska disciplina, vzponi na najvišje vrhove sveta – posebni paketi, pripravljene smeri – pa način potrošništva.« Prva postaja festivala naj bi sicer bila Nova Zelandija, v spomin na Edmunda Hillaryja, človeka, ki je prvi osvojil najvišjo goro sveta, a potem je prišla epidemija. Zdaj je tu, v Ljubljani, in čeprav gre za splet okoliščin, je to vendarle tudi poklon slovenskemu alpinizmu, ki je po njegovih besedah prevzel svetovno vodstvo od Poljakov.
»Svojo lastno zgodbo bom prepletel z zgodbami drugih alpinistov in s tem predstavil zgodovino in vizijo tradicionalnega alpinizma ter tako prenesel izročilo prihodnjim generacijam. Želim poudariti pomen človeka v stiku z naravo. Šele ko se soočimo z njeno mogočnostjo, spoznamo, kako neznatni smo. Takrat se začnemo spreminjati in spreminjati svoj odnos do nje. Borim se, da se gore pusti take, kot so; divje in nevarne.«
O strahu in pogumu
V Cankarjevem domu bo prikazal nekaj filmov in jih pospremil s kratkimi predavanji. Nocoj bodo predvajali film Še vedno živa o gorski drami na najvišji gori Keniji, jutri je na sporedu film Everest! Najvišji cilj, o tem, kako sta s Petrom Habelerjem osvojila vrh Everesta 8. maja 1978, v soboto pa Sveta gora o reševanju novozelandskih alpinistov, pod vodstvom Petra Hillaryja. Osrednji dogodek bo nedeljski večer, ki bo namenjen multivizijskemu predavanju, v katerem bo Messner spregovoril o svojem življenju, strahu, pogumu, strasti in minevanju.
Čas je, da začnem zadnjo odpravo in se umaknem v mir. Tudi jaz nisem neskončen.
R. Messner
Sedeminsedemdesetletni Messner bo s svojim festivalom obkrožil ves svet: Južna Amerika, Severna Amerika, Avstralija, nazadnje pa tudi po Evropi, ki je zibelka svetovnega alpinizma. Že dogovorjeni termini v ruskih mestih pa po njegovih besedah odpadejo.
»Posebej smo lahko počaščeni, da svoj festival začenja prav tukaj,« je včeraj dodal alpinist Viki Grošelj in spomnil na njegov prvi obisk Ljubljane pred natanko pol stoletja, ko je preplezal Manaslu in se je z njim takrat pogovarjal danes že pokojni alpinist Aleš Kunaver. Sicer pa znanstvo in prijateljstvo s slovenskimi alpinisti trajata od leta 1983, ko je v južni steni Manasluja umrl Nejc Zaplotnik, Messner pa je poiskal slovensko odpravo v Katmanduju in ji izrekel sožalje. »Od takrat sodelujeva. Nazadnje sva skupaj nastopila celo v gledališču [pred desetletjem sta se v predstavo APT Smer: nevidna mesta javljala prek satelita],« je še povedal Grošelj, ki je tudi prepričan, da se južnotirolski kolega morda uradno poslavlja, zagotovo pa v Sloveniji ni zadnjič.
Messner o svojih filmih
Na prvem večeru Zadnje odprave Reinholda Messnerja je bil na ogled njegov režijski prvenec Še vedno živa, v katerem opisuje eno najzahtevnejših gorskih reševanj, reševanja mladega ponesrečenega gornika in zdravnika Gerta Judmaierja z Mount Kenya. Nesreča se je zgodila leta 1970, ko se je skupaj s svojim kolegom Oswaldom Ölzem že začel spuščati z najvišjega vrha Kenije.
Reševanje se je zavleklo v večdnevno agonijo, ki so jo naposled končali avstrijski gorski reševalci, ki so se pripeljali v Kenijo. Iz tega se je razvilo trdno in vseživljenjsko prijateljstvo med Judmeierjem in Ölzem, kar je ena izmed osrednjih pripovednih niti filma. »Alpinisti so ljudje kot vsi drugi, toda iz tako težavnih situacij, v katerih se znajdejo na odpravah, je večja verjetnost, da se spletejo tesna prijateljstva, ki trajajo vse življenje,« je v pogovoru s slovenskim alpinistom Vikijem Grošljem po predstavi dejal Messner.
Eden izmed povodov, da se je sloviti alpinist lotil režiranja gorniških filmov, je bilo sodelovanje z nemškim režiserjem Wernerjem Herzogom, ki je snemal Messnerjevo odpravo na Gašenbrun pred približno 30 leti. Takrat je začel razmišljati, kot je povedal Messner, da bi morda tudi sam kdaj poskusil režirati film. Po omenjenem prvencu so sledili še številni drugi, pravkar pa zaključuje dokumentarni film o nesreči na Manasluju pred 50 leti, v katerem se sprašuje o odgovornosti alpinistov.
Na prvem večeru je odgovoril tudi na vprašanje o tem, ali ga je kdaj strah in kdaj. Najbolj strah ga je vselej pred začetkom odprav, med pripravami. »Ko čakaš, strah narašča, ko se začneš gibati, počasi popušča, takrat dobiš občutek, da boš zmogel,« je odgovoril. In v tem je bila tudi razlika z drugimi alpinisti: »Mnogi so bili boljši kot jaz, a si niso upali začeti v pravem trenutku. jaz pa sem vedno zmogel zbrati pogum na začetku.« Pa vendar so tudi na njegovem seznamu odprave, ki mu jih ni uspelo izvesti. Na srečo, kot je dejal, ga ti cilji ne preganjajo oziroma jih je sposoben pustiti za seboj. Kot bistvo svojega uspeha, ki ga je spoznal skozi leta, pa je navedel sposobnost identifikacije s ciljem.
Kot je še poudaril na prvem večeru zadnje odprave, se je ta začela v Sloveniji tudi zaradi tega, ker se je želel poklonit slovenskim alpinistom, ki so bili zelo pomembni v klasičnem alpinizmu.
S. B.
