Zakaj se nekateri niti ne okužijo niti ne zbolijo
Zagotovo poznate koga, ki kljub veliki izpostavljenosti novemu koronavirusu ni staknil ne okužbe niti ni zbolel. Britanski Guardian je poročal o primeru 22-letne Britanke, ki je bila najmanj štirikrat v tveganem stiku, tudi na zabavi, kjer so se okužili vsi razen nje. Pred letom dni je sodelovala v raziskavi, v kateri so ji v nosnice celo vnesli novi koronavirus in ji jih stisnili, da bi se okužila. Toda testi v grlu in nosu niso bili PCR-pozitivni, v krvi niso dokazali protiteles. Potem pa se je konec januarja letos okužila, ne vedoč, kje. Kako take primere razlaga stroka?
Kot poudarja imunolog in mikrobiolog Alojz Ihan, so bili zdravniki in raziskovalci v zvezi z večjo ali manjšo odpornostjo proti covidu-19 najprej pozorni na ljudi, ki so glede na svojo starost in zdravstveno stanje pretirano težko zboleli. Med njimi so bili tudi mladi in prej zdravi ljudje, ki so pristali na intenzivnem zdravljenju ali celo umrli. Med pogostejšimi vzroki za nepričakovano težak potek bolezni je bila okvara enega od protivirusnih mehanizmov v sluznici, ki temelji na tvorbi obrambnih molekul – interferonov tipa 1.
»To je samoobramba epitelnih celic sluznice, ki deluje takoj in prepreči razmnoževanje virusa v epiteliju, še preden ta pride v stik z imunskimi celicami. Izkazalo se je, da je pri okužbi s sars-cov-2 ta samoobramba sluznice odločilna za nadaljnji potek bolezni. Ljudje z okvaro tega mehanizma so – ne glede na starost – zbolevali za težkimi oblikami covida-19. Del teh bolnikov je imel genetsko okvaro, ki je preprečevala tvorjenje molekul interferona 1, drugi del pa je imel avtoimunska protitelesa proti interferonu 1, zato pri njih tega ni bilo dovolj na razpolago za obrambo proti virusu,« pojasnjuje sogovornik.
Nato so v študijah interferona 1 odkrili skupine ljudi z neobičajno veliko produkcijo interferona 1 – in ta njihova genska posebnost jih je tako naredila »superodporne« proti okužbi. Vendar pa je imel del teh »superodpornih« ljudi revmatološke težave, kar pomeni, da te vrste superodpornost z zdravstvenega vidika ni najbolj zaželena.
Družinske študije članov, ki niso zboleli
Potem so začeli intenzivno preučevati ljudi, ki kljub veliki izpostavljenosti virusu niso zboleli. To so bile običajno študije družin, v katerih je nekdo zbolel za covidom-19, njegovi družinski člani pa niso postali niti PCR-pozitivni niti pozneje niso razvili protiteles proti virusu.
»Pokazalo se je, da je del teh 'odpornih' ljudi imel predhodno okužbo s prehladnimi koronavirusi. Ti so povzročili nastanek limfocitov T, ki so potem navzkrižno reagirali tudi s sars-cov-2. V nekaterih primerih so bili odporni tudi ljudje, ki so imeli predhodno okužbo s prehladnimi rinovirusi ali virusi gripe. Pojav je znan kot 'virusna interferenca'. Torej, prehladni rinovirus v sluznici zbudi že omenjeni interferonski odziv, in zaradi tega koronavirus naleti na odpornejšo sluznico in ima večje težave pri napadu nanjo,« povzema Ihan.
Med ljudmi, ki kljub stiku z virusom niso postali PCR-pozitivni, so v posameznih primerih našli še druge genske posebnosti, ki so virusu onemogočile njegovo normalno vdiranje v celice in razmnoževanje v njih. Našli so določene »napake« človeških receptorjev ACE2, zaradi katerih se virus ni mogel pripeti nanje in vdreti v celice.
Manj je v sluznici teh receptorjev, bolj je človek odporen proti okužbi s koronavirusi. Ker jih imajo otroci manj kot odrasli, so tudi zaradi tega manj dovzetni za zbolevanje za covidom-19. Poleg okvar receptorjev ACE2 so pri »superodpornih« ljudeh našli tudi okvare celičnih mehanizmov, ki so virusu oteževale razmnoževanje v človeških celicah.
Podobni netopirjem
Naslednja skupina genskih lastnosti, ki preprečijo težje zbolevanje za covidom-19, pa so po Ihanovih besedah okvare nekaterih vnetnih mehanizmov, ki potekajo prek virusnih senzorjev iz skupine toličnih receptorjev. Utišano vnetje proti koronavirusom imajo v naravi na primer netopirji.
»Gre za posledico naravne selekcije, ki je netopirjem omogočila, da kljub prekuževanju s koronavirusi ne zbolijo. Zato so učinkoviti prenašalci koronavirusov. Tudi nekateri ljudje imajo, kot kaže, genske posebnosti, ki jih glede vnetja delajo podobne netopirjem in so s tem zaščiteni pred težjim zbolevanjem za covidom-19. Vendar je navadno tako, da opisane genske posebnosti prinašajo posamezniku več zdravstvene škode, kot pa je njihova korist zaradi morebitnega lažjega prebolevanja covida-19,« ob zanimivih dejstvih opominja sogovornik.
In če pogledamo še zbolevanje otrok in starejših. »Otroci ne samo, da imajo manj receptorjev ACE2 za virus, imajo tudi vse limfocite v naivni obliki, torej zelo reaktivne limfocite, ki so zelo učinkoviti proti virusom. Nekje pri 30. letu, ko propade naš priželjc, telo preneha tvoriti naivne limfocite, zato jih imamo čedalje manj, čedalje več pa imamo le spominskih celic. Starejši od 65 let imajo večinoma le še spominske celice, ki se ne znajo več odzivati na nove viruse, ki jih prej v življenju še nismo 'srečali',« je strokovno pojasnilo za opozorila, zakaj je za starejše okužba z novim koronavirusom tako tvegana. Dokler ima človek veliko naivnih limfocitov, je tudi odpornost velika. Hitro naredi protitelesa, ne pa velikega vnetja, zato ima človek blago bolezen in je le kratek čas kužen.
»Torej, pravi neodzivniki na novi koronavirus so tisti, ki niso niti PCR-pozitivni niti ne naredijo protiteles. Kar je odvisno predvsem od učinkovite obrambe sluznice ali pa od kakšnih okvar receptorjev, ki onemogočijo, da virus pride v celico ali pa da se sprosti iz celice. Preostale odpornosti pa delujejo proti zbolevanju. Bodisi človek podobno kot netopir ob okužbi ne dobi vnetja ali pa ima zelo mlad imunski odziv, ki hitro naredi protitelesa,« pravi Alojz Ihan.
Mlad imunski odziv imajo otroci, razen tistih z nekaterimi imunskimi okvarami, zaradi katerih se jim imunski sistem hitro postara, že pri 10, 15 letih. Šibkega imajo po Ihanovih besedah tudi ljudje, ki imajo relativno veliko vnetij in okužb v življenju, in čim večkrat gredo limfociti v boj, hitreje se naš imunski sistem postara. Zato imajo ljudje s kroničnimi vnetji biološko veliko starejši imunski sistem, kot kažejo njihova leta, in so zato veliko bolj občutljivi za potek covida-19. Lahko pa imajo razmeroma stari ljudje biološko dokaj mlad imunski sistem, zato bodo hitro dobili protitelesa in ne bodo zboleli za težjo obliko bolezni.
Kot poudarja Roman Jerala s Kemijskega inštituta, predvsem ne vemo, kako se bo virus razvijal v prihodnje, ali bo možno pripraviti univerzalno cepivo oziroma podaljšati zaščitno delovanje cepiv. Ne vemo tudi povsem, kaj določa virulentnost posamezne različice.
Omikron kot posebna zgodba
»Študije so bile večinoma narejene za prejšnje različice novega koronavirusa. Omikron pa je zelo posebna zgodba, okužba je drugačna, okuži se samo sluznica, virus hitro pride v celice in ne vzdraži imunskega sistema zunaj sluznice, na primer v oddaljenih bezgavkah. Omikron je imunološko bolj podoben prehladnim koronavirusom, za katerimi lahko vsako leto zbolimo, tudi odpornost ne traja dalj časa,« pojasnjuje sogovornik. Kar utegne biti tudi razlaga primera zgoraj omenjene mlade Britanke, za katero sicer ni popisano, s katero različico se je naposled vendarle okužila.
Kaj pa ljudje, ki so se večkrat okužili? Po Ihanovih besedah je treba biti zelo previden pri presojanju, ali se je oseba enkrat ali večkrat okužila. Če je človek PCR-pozitiven in čez tri mesece ponovno, običajno menijo, da gre za novo okužbo. A pri ljudeh z imunskimi pomanjkljivostmi se lahko isti virus zadrži več mesecev, zato to ni nova okužba, kar pa ugotavljajo šele z genotipizacijo začetnega in končnega vzorca virusa. Pri imunsko oslabljenih ljudeh je znano večmesečno vztrajanje virusnih okužb tudi pri drugih virusih, na primer pri virusih navadnega prehlada (rinovirusi).
Sicer zdravi ljudje, ki so se večkrat okužili z novim koronavirusom, so se praviloma z različnimi variantami. Vsaj dva, tri mesece se prebolevnik zaradi vzpostavljene imunosti ni mogel na novo okužiti, tedaj je pa val določene različice že minil, zato niti ni bilo mogoče, da bi se dvakrat okužil z isto, ker je že minila. Pri omikronu pa je imunost zelo šibka, zato obstaja možnost, da se po tej različici znova okužimo z isto.
Druga okužba blažja
Infektologinja Mateja Logar razkriva, da je bilo kar veliko ljudi, ki so se z omikronom okužili v začetku januarja in nato ponovno v drugi polovici marca, a jih praviloma niso obravnavali v bolnišnicah. Sicer pa je druga okužba najverjetneje blažja, kot je bila prva, tudi pri tistih, ki so se okužili z različnima variantama. »Ker bo v naslednjem letu ali dveh vsak prišel v stik z virusom bodisi prek okužbe bodisi cepljenja, bodo ob ponovni okužbi v bolnišnico prihajali samo še tisti s pridruženimi boleznimi oziroma oslabljenim imunskim sistemom. Takšna je pričakovana pot pri večini bolezni, ki se pojavijo na novo,« je povedala.
Nekatere kronične bolnike, ki so PCR-pozitivni več tednov ali mesecev (med njimi so tisti z levkemijo in limfomi, bolniki, ki se zdravijo z biološkimi zdravili, med njimi tudi revmatološki bolniki), so zdravili tudi s protivirusnimi zdravili, a pri nekaterih niso pomagala. Ti dolgotrajno okuženi bolniki, četudi so povsem brez simptomov, pa vendarle predstavljajo tveganje za prenos okužbe na druge, kar moti tudi njihove nadaljnje zdravstvene obravnave.
V dveh letih pandemije so se je najbolj dotaknile nosečnice, saj je to skupina, ki je zdravniki ne videvajo tako zelo bolne. »Pri večini je okužba sicer potekala v blagi obliki, smo pa imeli kar nekaj primerov hude. Največ težav je bilo pri tistih med 30. in 32. tednom nosečnosti. Takrat je zaradi trebuha zmanjšan volumen pljuč, očitno pa so tudi fiziološke spremembe takšne, da je bil potek bolezni težji. Hkrati je okoli 30. tedna plod tako nezrel, da si porodničarji ne želijo sprožiti poroda. Nekajkrat smo vendarle morali izvajati urgentne carske reze, te porodnice so bile dalj časa hudo prizadete in dolgo na mehanski ventilaciji. Na srečo so se zgodbe večinoma srečno končale, a ves čas si v skrbeh za dva in vso družino. Tudi če se trudiš maksimalno, nisi prepričan, da bo dovolj v tistem trenutku, to so zelo stresne situacije, povzročajo občutek nemoči, takšni bolniki se te zelo dotaknejo,« iskreno priznava sogovornica.
Vse skrbi, kakšna bo naslednja različica. »Že če bi imeli takšno sposobnost širjenja pri alfa ali delti različici, kot je pri omikronu, tega noben zdravstveni sistem na svetu ne bi mogel obvladati. Si predstavljate, da bi jih od 20.000 okuženih, kolikor smo jih našteli na dan v zadnjem valu, 20 odstotkov prišlo v bolnišnico?«
