Opomnik, da se bomo prej ali slej ponovno pobrali

Vtis je bil, da so se v Škofji Loki v času najstrmejšega skoka krivulje okužb z novim koronavirusom obrnili k nebeškim silam. A ni bilo čisto tako, šlo je za realizacijo odločitve, ki je na občini padla že več mesecev pred tem, potrdili pa so jo še na spomeniškem varstvu.

Zaradi te odločitve je baročno kužno znamenje, ki so ga na glavnem trgu Škofje Loke postavili v zahvalo za odvrnitev od kuge, s pomočjo restavratorja Matevža Sterleta pridobilo lepšo podobo ravno v času, ko so bile škofjeloške epidemiološke številke med drugim valom med najvišjimi na območju Slovenije. 

Še danes niso nizke, a morda vsaj nebeška naslovnica sporočila na kužnem znamenju In honorem pia. gentricis Jesu ... le-tega lažje prebira. Zahvala milostni materi božji znova sije v stari-novi pozlati in je mnogo bolje berljiva, bolje pa je viden tudi kronogram iz velikih črk, ki odraža letnico nastanka znamenja 1751. Tistega leta je nastal tudi Vodnjak treh kranjskih rek Francesca Robbe v Ljubljani.


 

Času primeren poseg

Restavrator je črkam, ki sestavljajo napis, izvorno pozlato vrnil na koncu približno desetdnevnega posega, ki je sledil raziskavi, opravljeni pred tem. Začel je z dokumentiranjem. Velik del napisa na kužnem znamenju je bil izpran, poškodovan je bil tudi kamen, v katerega je vklesan. Bil je mestoma razpokan, prhek, veliko je bilo neustreznih starih plomb. Spodnji del napisa s podatkom o obnovi leta 1865 je, denimo, sedaj mnogo bolj viden, kot je bil pred posegom.

»Gotovo je zanimivo, da je poseg sovpadel z drugim valom epidemije,« pove Sterle. »Je nekako času primeren, konec koncev gre za velik simbol neke zmage. Za opomnik, da se bomo prej ali slej tudi mi ponovno pobrali. Kot smo se vedno.«


 

Na koncu še nad pankrte

Kaj neki restavrator razmišlja med neštetim ponavljanjem istih kretenj pri dolgotrajnem mehanskem čiščenju in restavriranju napisa sredi glavnega trga v nekem mestecu, medtem ko v okolici poteka vsakdanje življenje, kolikor ga je še ušlo skozi sito protikoronskih ukrepov? »Zelo rad poslušam glasbo ali podcaste. Pretežno tuje, zdajle na primer mi je zelo sedel Alan Watts. Malo filozofije, mogoče zen budizma. Ni pa pri tem delu nobene romantike, gre za čisto motoriko,« pove.

Čisto zadnji dan se je posvečal le še popravkom pri pozlati. Drobnim pikicam na črkah v primerih, kadar se zlato na sprime ustrezno s podlago. Pankrti so to, pravi. Ti niso le domena osemdesetih, lahko so tudi baročni pankrti. Takšna je pač žargonska oznaka teh nadležnih pikic med restavratorji. V encikopediji restavratorstva bi izraz iskal zaman.


 

Kako so Ločani zmleli Marijo

Mimogrede, turistični vodniki po Škofji Loki, ki mesto slikajo v imenitnejših tonih od dejanskih, eno izmed zgodb, povezanih s kužnim znamenjem in njegovim (ne)ohranjanjem skozi stoletja, zadržijo zase. Ločani s svojo Marijo niso vselej prijateljevali. V prvem kranjskem mestu z električno javno razsvetljavo – dobili so jo že leta 1894 – so čez kužno znamenje napeljali električno napeljavo, to pa je bilo za Marijo kmalu po prvi svetovni vojni usodno. Steber, ki jo je podpiral, se je zaradi teže snega na napeljavi zrušil.



Kot je v svoji Knjigi hiš v Škofji Loki zapisal France Štukl, Marijin kip po padcu ni bil tako poškodovan, da obnova ne bi bila mogoča, a so ga Ločani raje raztolkli v gramoz in z njim posuli neko cesto. Tako je mogoče na razglednicah iz obdobja med obema vojnama videti le spodnji del znamenja s svetima Rokom in Antonom. Steber in Marijo so na podlagi fotografij rekonstruirali šele v letih 1939 in 1940. Nista izvirna.