Znane so natečajne rešitve za nadomestitvene hiše
Na natečaj ministrstva za solidarno prihodnost in zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS) – za najprimernejše rešitve za tipologije nadomestitvenih stanovanjskih stavb za popoplavno obnovo – je prispelo 21 elaboratov. V kategoriji prostostoječa stavba so podelili pet nagrad, v kategoriji dvojček tri, v kategoriji stavba v strnjeni gradnji pa štiri. Najuspešnejša sta bila arhitekta Katja Aljaž in Matej Mejak s študentom arhitekture Janezom Flerinom, ki so edini prejeli nagrado v vseh treh kategorijah.
Po kakovosti in zanimivosti so izstopale rešitve za enostanovanjske in dvostanovanjske tipe, pri dvojčkih in strnjeni gradnji je bilo boljših rešitev nekoliko manj, povzema končno poročilo. Med rešitvami, ki sestavljajo nekakšen katalog, pa bodo izbirali upravičenci, poudarjajo na ZAPS.
Natečaj je bil razpisan z namenom pridobitve sodobnih, kakovostnih in cenovno dostopnih tipskih objektov, ki se lahko prilagodijo različnim prostorskim pogojem, konfiguraciji terena in kakovostim arhitekture različnih slovenskih pokrajin (oziroma prizadetim območjem Koroški, Savinjska, Škofjeloška) pa tudi različnim vrstam družin – mladim, večjim in starejšim. Hkrati so iskali tudi tipske tipe dvojčkov in vrstnih hiš, ki omogočajo racionalnejšo in s tem odgovornejšo uporabo stavbnih zemljišč, pojasnjujejo na ministrstvu za solidarno prihodnost. »Tipski objekti, ki se ponujajo na trgu predvsem v segmentu dostopnejših hiš, teh kakovosti ne ponujajo,« so prepričani.
Predvidene velikosti stanovanjskih enot segajo od 80 do 122 kvadratnih metrov in so jih določili na podlagi želenih izhodiščnih velikosti, opredeljenih v zakonu o odpravi naravnih nesreč, ki je v uporabi že od potresa na Bovškem. Zagotavljajo, da je bilo za natečajno nalogo preverjeno, ali površine ustrezajo sodobnim potrebam, z racionalno velikostjo pa želijo zagotoviti nižje stroške gradnje, bivanja in vzdrževanja ter s tem bolj trajnostno bivanje, vključno z upoštevanjem življenjskega cikla stanovalcev. Natečaj so zastavili tako, da se z zasnovanimi tipologijami lahko omogoči gradnja tako v klasični kot montažni izvedbi, odločitev pa bo odvisna od cenovnih, časovnih in drugih izvedbenih dejavnikov.
Kako to, da so v natečajni nalogi predvidene enote večinoma za tričlanska gospodinjstva? »Tričlansko gospodinjstvo je bilo opredeljeno kot izhodiščni tip, kar je razvidno iz dejanskih potreb in želje po dostopnosti stavb. Izrecno pa je opredeljena potreba po prilagodljivosti in morebitni rasti hiše bodisi z dodatnimi sobami bodisi z modularno rastjo hiše,« so še pojasnili.
Pozablja se na celostno ureditev naselij
Natečaj je zelo pomemben, poudarja dekan ljubljanske Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani Miha Dešman, po njegovem mnenju je to do zdaj edina komunikacija oblasti z arhitekturno stroko, ki bo morda dala konkretne rezultate. Zdi se, da je popoplavna obnova ostala na ravni med župani, prebivalci in oblastjo, osredotočena je na ureditev vodotokov ter intervencijsko varovanje prebivalcev in premoženja, pozablja pa se na celostno ureditev naselij in krajine pa tudi na trajnostne pristope. Kot fakulteta za arhitekturo so ministrstvu za naravne vire in prostor še v času ministra Uroša Brežana ponudili sodelovanje, a je interes po njegovi zamenjavi zamrl.
V sodelovanju z ministrstvom za solidarno prihodnost sicer razvijajo rešitve nadomestnega bivanja s študenti na delavnicah za območje Savinje od Zgornje Savinjske doline do Mozirja, Braslovč in Šmartna ob Paki ter za območje Meže v Črni na Koroškem, ki jih bodo predstavili na junijski razstavi na fakulteti. Čeprav niso utemeljene na podatkih in potrebah s terena in zato niso preverjene, lahko ponudijo pomembna izhodišča. Je pa nujna previdnost, poudarja, saj so za prebivalce lahko zavajajoče oziroma bi lahko vzbujala lažno upanje, če se država in občine ne bodo aktivno odzvale.
»Pri popotresni obnovi Posočja je 300 naših študentov aktivno pomagalo, izvajali so meritve in s strokovnjaki pripravljali predloge, v sodelovanju z mladimi arhitekti tudi konkretne projekte. Kaj so potem zares uporabili ali ne, je druga zgodba, a kot arhitekti smo prispevali svoje,« je povedal Dešman, ki je na Bovškem tudi sam sodeloval. Ob kompleksnosti sedanje problematike, ki je ni mogoče rešiti ne čez noč ne z zgolj eno potezo, je bilo do zdaj vendarle veliko časa že porabljenega. Pred natečajem za najprimernejše rešitve za tipologije nadomestitvenih stanovanjskih stavb bi najprej potrebovali natečaje za urbanistične rešitve za posamezne kraje in lokacije, saj bodo brez njih mnogi že zdaj suburbanizirani kraji, ki so bili urejeni kot spalna naselja, utegnili ostati še bolj brez prostorskih vizij.
»Z urbanističnimi izhodišči bi to naravno katastrofo lahko izkoristili v prednost in spodbudili razvoj teh manjših krajev, stanovanjske kapacitete bi lahko postavili bolj smiselno, uredili javne prostore, predvsem pa ne bi novih hiš umeščali na kmetijske površine,« pravi Dešman. Pri umeščanju novogradenj bi se lahko zgledovali tudi v preteklosti, denimo pri samopreskrbnih kmetijah na manj strmih pobočjih, tako da bi novogradnje organizirali kot manjše zaselke, še posebno v Zgornji Savinjski dolini, kjer gradnja ob Savinji ne bo mogoča. »Za novogradnje v Lučah je predviden del doline, ki ga bo pred poplavami zaščitila gradnja obvoznice, a to je preveč poenostavljena rešitev in z vidika oblikovanja prostora neustrezna,« je prepričan sogovornik.
Postavljajo se številna druga vprašanja, tudi to, kaj storiti s prostorom ob rekah, ki bo izpraznjen, kako obrniti identiteto prostora naravne katastrofe v pozitivno identiteto kakovostne obrečne krajine. Ne razmišlja pa se dovolj niti o morebitnih rešitvah, ki bi ponudile sodobnejše in bolj trajnostne načine bivanja; prenovah opuščenih območij ali kmetij, grajskih poslopij, industrijskih objektov ali starejših naselij, stanovanjske kapacitete po zadružnih principih, medgeneracijske enote oziroma enote za skupnosti starejših, ki potrebujejo oskrbo na domu.
Svet za obnovo nima kaj pokazati
Arhitekt, nekdanji predsednik ZAPS Tomaž Krištof in zdaj član sveta vlade za obnovo pritrjuje Dešmanovi opazki, da stroke, ki se ukvarjajo z oblikovanjem prostora, niso upoštevane, čeprav so se zelo angažirale. Urbanisti, arhitekti in krajinski arhitekti nimajo glasu pri odločanju o posegih v prostor. Tudi v državni tehnični pisarni predstavnikov teh strok skoraj ni. Zdi se mu, da so prevladali drugi interesi.
»Rečne struge, ki jih urejamo s hitrim betoniranjem, bi morali urejati z bolj trajnostnimi in sonaravnimi pristopi, novogradenj ne bi smeli stihijsko umeščati v prostor, paziti bi bilo treba na kulturne krajine in lokalne značilnosti arhitekture. Ne menim pa, da stvari potekajo prepočasi, urejanje prostora zahteva čas. Gre razumeti prizadete v poplavah, ki bi radi takoj rešili svoj stanovanjski problem, a treba se je zavedati, da rešujemo stvari, ki so se desetletja urejale nepremišljeno in so zato tudi privedle do današnjega stanja. Najti moramo rešitve, da se problemi ne bodo ponovili, in ne moremo pričakovati, da jih bomo našli takoj,« je jasen Krištof. Kritičen je tudi do sveta za obnovo, v katerega je bil imenovan, po njegovem mnenju ni dovolj aktiven, v slabem letu dni po poplavah nima kaj pokazati.
Kakšna pa je nadaljnja časovnica za izvedbo natečajnih rešitev? Kot odgovarjajo na ministrstvo za solidarno prihodnost, bodo v prihodnjih mesecih potekali nadaljnji razvoj projektov, pridobivanje gradbenih dovoljenj in izbor izvajalcev.
