Ali govorimo o isti stvari?

V članku Kaj je potrebno, da se zbudimo? sem poskušal opozoriti na pomen odpornosti celotne družbe, saj je prav odpornost tista njena sposobnost, da se družba učinkovito prilagodi, prenese in se razvija kljub različnim dogodkom, tudi najzahtevnejšim – torej tudi vojni. Zaradi vse bolj zapletenih mednarodnih razmer se je razprava tako na vladni kot tudi na strokovni ravni intenzivirala in po napovedi predstavnikov vlade lahko pričakujemo, da se bo vanjo vključila tudi širša javnost.

Odveč je ponovno opisovati, kaj mislim z izrazom »zapletene mednarodne razmere«. Lahko pa pomen te ugotovitve strnem v vojno v Ukrajini, ki ji kljub mirovnim prizadevanjem ni videti konca, vojno v Gazi z nepredstavljivimi vojnimi zločini in genocidom, vse navedeno pa je začinjeno še z ekonomsko vojno, ki jo proti večjemu delu sveta vodi ameriška administracija oziroma predsednik ZDA. In v navedenih dogodkih je udeležena tudi Evropa, ki je vse od konca druge svetovne vojne veljala za »oazo miru in demokracije«. In prav mir in demokracija sta ogrožena, morda celo bolj, kot si nekoliko zaspani od ugodja, v katerem živimo, lahko predstavljamo.

V preteklem letu se je v strokovnih krogih uveljavil izraz »odpornost družbe« in pomen tega izraza sem v zelo strnjenem opisu poskušal pojasniti v uvodu mojega pisanja. Navedeni izraz se je še posebno »prijel« po nacionalnem posvetu o krepitvi odpornosti Republike Slovenije, ki ga je organizirala vlada v minulem letu. Na posameznih panelih so razpravljali o prehranski varnosti in zdravju, infrastrukturi in energetiki ter o nacionalnovarnostnem sistemu. Ocenjujem, da je prav ta posvet pomenil nekakšen preboj k širšemu razumevanju pomena odpornosti družbe, predvsem pa k temu, da odpornost družbe ni in ne sme biti le odgovornost vojske in policije, ampak celotne družbe. Posvetu je sledila nacionalna vaja kriznega upravljanja in odzivanja, imenovana Odpornost 2024. Sklepamo lahko, da so na vaji ugotovili številne dobre rešitve in gotovo tudi pomembne pomanjkljivosti, ki so jih bili odgovorni dolžni odpraviti.

FOTO: AFP

Razumevanje izraza odpornost dopolnimo še z razumevanjem izraza vzdržljivost, ki je v uporabi že nekoliko dlje. Čeprav redko, smo ga uporabljali že v nekdanji državi, ko smo še živeli »splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito«.

Čemu to opisovanje posameznih pojmov? Predvsem zato, da bomo ljudje razumeli, kaj nam strokovnjaki razlagajo in za njimi politiki ponavljajo, torej, kaj so nam oboji povedali. Prav je, da vemo, da odpornost družbe pomeni sposobnost hitrega prilagajanja razmeram in da se nato celotna družba čim hitreje opomore po krizi. Vzdržljivost družbe pa pomeni njeno sposobnost, da kljub dolgotrajnim obremenitvam ohranja delovanje. Za lažje razumevanje je treba obiskati sejem obrambe in zaščite Sobra v Gornji Radgoni, kjer so dokaj jasno skupaj – kar je v Sloveniji redek primer – predstavljeni trije stebri nacionalne varnosti: obramba, zaščita in reševanje ter varnost.

V Sloveniji imamo kar nekaj sistemov in podsistemov, ki odlično delujejo. Omenim naj gasilstvo, prostovoljno reševanje, zaščito in reševanje in gotovo bi se našlo še kaj. Marsikaj od naštetega se je ohranilo zaradi vztrajanja posameznikov, ki so te sisteme gradili dolga leta ter razumeli, kaj pomenijo za varnost ljudi. Po osamosvojitvi pa je bila marsikatera dobra rešitev ne samo pozabljena, ampak tudi zavržena kot preostanek nekega totalitarnega sistema in »treba je bilo iz zavesti ljudi izbrisati vse, kar je dišalo po preteklosti«. In tako je bilo tudi z različnimi obrambno-varnostnimi in zaščitnimi akcijami. Danes se nam nekoliko toži po akciji Nič nas ne sme presenetiti (NNNP), zato poskušamo s podobnimi, vendar pod drugimi imeni nadomestiti tisto, kar je NNNP nekoč bil.

Verjamem, da večina državljanov kljub zapletenosti razmer razume odgovornost vladajoče koalicije, da morajo za obrambo in varnost države ter svojih državljanov narediti vse, tudi povečati vlaganja v obrambo. Verjamem pa tudi, da državljani želijo živeti v socialni državi, miru in blagostanju.

Zato nas ne čudi, da so odgovorni odločevalci pred velikimi izzivi, kako ravnati in kakšne odločitve sprejemati. Njihovi predhodniki so v določenem obdobju naše samostojnosti poskrbeli, da je zdaj treba v zelo kratkem času zagotoviti zelo velika finančna sredstva, kar bo v sistemu takšnega obrambnega načrtovanja, kot velja v Sloveniji, nemogoče. Razen v primeru izrednih razmer ali vojne. Žal se ravno to dogaja.

FOTO: AFP

Številni politiki ter mnenjski voditelji doma in v Evropi iz različnih razlogov po mojem mnenju pretiravajo v opisovanju groženj. Nekateri trdijo, da največja nevarnost prihaja iz Kremlja, drugi posplošujejo in grozijo tudi s prihajajočo nevarnostjo s severa in vzhoda.

Zaradi tega in številnih drugih razlogov pa najbolj odgovorni nimajo tega privilegija, da bi se izognili jasnemu in dovolj natančnemu definiranju razmer in ogroženosti. Te ugotovitve bodo v različnih strateških dokumentih podlaga tako za načrtovanje sil kot tudi sredstev za oborožitev in opremo, usposabljanje in urjenje vseh zmogljivosti, ki jih ima država.

Vendar v današnjem svetu, v katerem so grožnje pogosto kompleksne in večplastne, ni dovolj samo imeti močno vojsko. Pomembna je povezanost s celotno družbo, da so tudi druge institucije in posamezniki pripravljeni ter sposobni podpreti nacionalno varnost. Le tako bo zagotovljena odpornost in vzdržljivost celotne družbe in države.

V dosedanjih razpravah so nekateri strokovnjaki in politiki populisti prav v razlagi dvonamenskosti nabavljenih sredstev ustvarili »koristno zmedo«. Del javnosti jim je uspelo prepričati, da je nabava dvo- ali večnamenskih sredstev nesmiselna in da je treba vsa načrtovana sredstva vložiti v nabavo oborožitve. Nekateri so v svoji nazornosti šli tako daleč, da so javnosti razlagali, da ni dvonamenskih raket, topov, tankov, pušk … In imajo prav. Pozabljajo pa, da bodo v vojni – in nanjo se obrambne sile pripravljajo – tudi ranjeni in jih bo treba oskrbeti bodisi na ali za bojiščem bodisi prepeljati v bolnišnice. In če vemo, da naše bolnišnične kapacitete težko zmorejo oskrbeti poškodovane ob večjih prometnih in drugih nesrečah, je vlaganje v gradnjo takšnih zmogljivosti popolnoma upravičena. Upajmo le, da za ranjenega vojaka ne bo pomembna barva helikopterja ali reševalnega vozila, kot je bil argument enega od strokovnjakov pri nabavi reševalnega helikopterja policije.

FOTO: AFP

Enako velja še za številne druge zmogljivosti, ki niso strogo vojaškega namena: sredstva posameznih enot Slovenske vojske, kot so v enoti za radiološko kemično in biološko obrambo, inženirskih enotah, enotah logistike, pri gradnji različnih infrastrukturnih objektov in še bi lahko navajali. To pa seveda ne pomeni, da bi na račun opremljenosti Slovenske vojske zanemarjali opremljanje s sodobnimi bojnimi sredstvi in sredstvi, namenjenimi za obrambo pred sodobnimi viri ogrožanja.

Dogajanja v mednarodnem okolju jasno kažejo, da zanašati se le na kolektivno obrambo v Natu ni več dovolj. Tudi teorija o močnem odvračalnem učinku lastnih obrambnih sil zahteva ponovni razmislek. Vse to nas napotuje k vztrajanju pri politiki enotnosti Evrope, oblikovanju dovolj močnih nacionalnih vojska, ki bodo med seboj kompatibilne v vseh elementih ter v primeru uporabe za obrambo evropskega prostora vodene in upravljane iz enega evropskega štaba. Tega ne smemo razumeti kot popolnega odrekanja suverenosti nad lastno obrambo, saj bo treba na nacionalnih ozemljih ohranjati del lastnih sil z nalogo obrambe in zaščite nacionalnega ozemlja.

Seveda pa ob vsem navedenem ne smemo pozabiti na človeka, borca in tiste, ki bodo podpirali njihovo delovanje z nevojaškimi sredstvi. Imamo številne primere iz različnih vojn in ni nam treba iti daleč v zgodovino. Naša osamosvojitvena vojna je bila nekakšna pozitivna kombinacija vseh načinov delovanja, zato se ne izogibajmo izkušnjam in vedenju tistih, ki so jo vodili in v tej vojni izbojevali zmago.

***

Ladislav Lipič, upokojeni generalmajor, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.