Čas, najredkejša dobrina, ki je ne moremo kupiti

Predstavljajte si, da vam ob koncu življenja nekdo ponudi še en dodaten dan. Štiriindvajset ur, ki jih niste pričakovali – ne vračilo, ne privilegij, ampak bonus, ki ga skoraj nihče ne dobi. Kako bi ga preživeli? Bi ga posvetili delu, ki vam je gradilo kariero? Bi ga preživeli z ljudmi, ki jih imate najraje? Bi končno naredili nekaj, za kar nikoli ni bilo časa?

Tomaž Erjavec: Namesto sodelovanja še vedno igramo med dvema ognjema

Če bi ta zadnji dan želeli posvetiti ljubezni, družini, radosti in notranjemu miru – zakaj potem toliko običajnih dni namenimo stvarem, ki nam v resnici ne pomenijo skoraj nič? Zakaj čakamo na krizne trenutke, da se zavemo vrednosti časa?

Ko govorimo o redkih dobrinah, najprej pomislimo na zlato, nafto ali bitcoin. A v resnici je čas edina resnično omejena dobrina, ki je ne moremo nadomestiti ali odkupiti. Vse drugo v življenju lahko pridobimo znova – zdravje lahko izboljšamo, bogastvo ustvarimo, odnose obnovimo –, toda vsaka sekunda, ki mine, je za vedno izgubljena.

Tomaž Erjavec FOTO: Delo

Mnogi razmišljajo o času kot o valuti. Pogosto slišimo: »Čas je denar.« A čas je veliko več kot to – je platno, na katerem slikarimo svoje življenje. Ključno vprašanje ni, koliko ga imamo, temveč: kako ga uporabljamo. Ali ga trošimo za malenkosti ali pa ga vlagamo v nekaj, kar nam resnično prinaša vrednost?

V svetu, v katerem digitalna revolucija pospešuje prav vse okoli nas, se zdi, da imamo časa vse manj. Podjetniki govorijo o učinkovitosti, delavci o izgorelosti, družine o pomanjkanju kakovostnega druženja. Ironično, tehnologija, ki naj bi nam prihranila čas, pogosto ustvarja zgolj iluzijo, da bomo nekoč imeli več možnosti za tisto, kar nam je pomembno.

Pogosto rečemo, da »nimamo časa«. Toda resnica je, da ga imamo natanko toliko kot vsi drugi – 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Razlika je le v tem, kako ga usmerjamo. Ali ga trošimo ali zavestno vlagamo? Ali drsimo skozi dan ali pa vsak trenutek obravnavamo kot možnost za nekaj smiselnega?

Sam sem to občutil v trenutkih, ko sem bil najbliže izgorelosti – ko sem sicer imel rezultate, projekte in priznanja, a sem imel občutek, da mi življenje teče mimo. Takrat sem prvič zares začutil, da čas ni valuta, ki jo varčuješ, ampak ogenj, ki gori – in vsak dan lahko z njim nekaj skuješ ali ga pustiš, da zgori brez sledi.

Od takrat ni šlo več za »upravljanje časa«, ampak za izbiro: kam bom dal svojo prisotnost, energijo, voljo, pozornost?

Če je čas najredkejša dobrina, kaj bo sledilo? V svetu, v katerem digitalizacija in avtomatizacija spreminjata družbo, so nekatere vrednote postale še redkejše.

FOTO: AFP

Bitcoin: Digitalno zlato ima omejeno zalogo 21 milijonov enot. V svetu, kjer centralne banke tiskajo denar brez meja, postaja bitcoin simbol vrednosti, ki se ne razvrednoti. Njegova redkost mu daje moč, podobno kot jo ima čas – enkrat izgubljen, se ne vrne več.

Pozornost: V dobi nenehnih digitalnih motenj je osredotočenost postala luksuz. Kdor zna upravljati svojo pozornost, ima konkurenčno prednost. Velika podjetja se borijo za naše poglede in klike, a resnična vrednost se skriva v tem, da znamo zavestno izbrati, kam bomo usmerili svojo energijo.

Zaupanje: V času lažnih novic, političnih manipulacij in korporativnih škandalov je zaupanje ena najredkejših dobrin. Brez zaupanja propadajo odnosi, skupnosti in celo celotni ekonomski sistemi.

Svoboda: Osebna, finančna in miselna svoboda postajajo vse bolj omejene. Tisti, ki jo znajo ohraniti, imajo neprecenljivo prednost. Digitalna cenzura, regulacije in nadzor vse bolj vplivajo na našo avtonomijo, zato postaja sposobnost odločanja brez zunanjih pritiskov vse dragocenejša.

Energija: Vse večje potrebe po elektriki in zeleni energiji pomenijo, da bo dostop do energije eden ključnih dejavnikov prihodnosti. Tisti, ki bodo imeli nadzor nad energetskimi viri, bodo imeli moč – tako na geopolitični ravni kot tudi v vsakdanjem življenju.

Smisel in namen: V času, ko umetna inteligenca avtomatizira delo, se ljudje vse bolj sprašujemo, kaj je naš resnični namen. Ko stroji postajajo pametnejši in hitrejši, se človeška vrednost ne meri več v produktivnosti, ampak v tem, koliko smisla lahko ustvarimo zase in za druge.

In vendar še vedno lahko izbiramo. Še vedno lahko usmerimo svojo pozornost k tistemu, kar šteje. Časa ni mogoče prihraniti – toda mogoče ga je preoblikovati v nekaj, kar ostane. V trenutek bližine, v zamisel, v lepoto, v sled. Ne vprašaj se, kaj bi naredil z dodatnim dnevom življenja – raje se vprašaj, kaj si zdaj pripravljen spremeniti, da tega dneva nikoli ne boš obžaloval.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva