Česa pa se bojimo mi?

Strah hodi po svetu – strah umetne inteligence. Kakšen pojem! Zveni mogočno in hkrati srhljivo, obeta čudovito ali pa srhljivo prihodnost, odvisno od gledišča. Gre za področje, ki ga danes sprejemamo tako, kot so naši stari starši v štiridesetih letih dvajsetega stoletja atomsko tehnologijo. Nekaj, kar želijo države nadzorovati. Predvsem pa imeti – razvila se je tekma med svetovnimi velesilami. Le da tokrat ZDA ne tekmujejo s Sovjetsko zvezo, ampak s Kitajsko. Zbudila se je tudi Evropa in se poskuša pridružiti igri. Tako je francoski predsednik Emmanuel Macron marca napovedal, da bo Francija v razvoj umetne inteligence investirala poldrugo milijardo evrov. S tem naj bi zagotovila, da bodo nove tehnologije tudi v resnici delovale v javnem interesu. Njena ambicija je postati vodilna na svetu.

V Veliki Britaniji je umetna inteligenca tako rekoč edina razvojna tema, ki zmore vzbuditi pozornost javnosti, kljub izčrpavajočemu spektaklu brexita. Aprila je posebna komisija lordske zbornice izdala poročilo, ki zahteva etične omejitve pri razvoju pametnih tehnologij: »Umetni inteligenci ne bi smeli nikoli podeliti avtonomne moči, da škoduje ljudem, jih uniči ali zavaja.« Da ne bo pomote, Velika Britanija je danes ena vodilnih na tem področju in uradna politika konservativne vlade je, naj tako tudi ostane (ne nazadnje je v ozadju večine sedanjih algoritmov britanski profesor Geoffrey Hinton, čeprav zdaj uči v Kanadi, britanski pa je bil tudi povod za škandal o zlorabi osebnih podatkov na Facebooku – razvpito podjetje Cambridge Analytica).

Uporaba atomske bombe nad Hirošimo in Nagasakijem je razmeroma hitro pokazala nevarnosti atomske tehnologije. Umetna inteligenca še ni povzročila primerljive katastrofe, njeno uničevalno moč lahko samo slutimo (ali pa si to domišljamo), ampak strahovi se v resničnosti še niso potrdili. Strahov je bilo sicer izrečenih že veliko, posebno o učinkih novih informacijskih tehnologij, ki omogočajo vse večjo avtomatizacijo (ne samo proizvodnje, ampak tudi storitev), na gospodarstvo. Službe so ogrožene.

Že leta 2013 sta oxfordska profesorja Carl Frey in Michael Osborne napovedala, da bo zaradi avtomatizacije v ZDA izginilo 46 odstotkov vseh delovnih mest. OECD je letos sicer objavila alternativno, precej blažjo prognozo – izginilo naj bi »le« 14 odstotkov služb. Svetovalna hiša Boston Consulting Group je marca letos objavila oceno, da bo na račun umetne inteligence samo v kitajskem finančnem sektorju do leta 2027 poniknilo 2,3 milijona delovnih mest.



Kaj storiti? V Sloveniji smo enkrat že bili v podobnih razmerah, ko so nove tehnologije s trga izrinjale obstoječe ponudnike in vodile v vse večjo brezposelnost in propadanje človeškega kapitala. Pod rajnim »svitlim« cesarjem Francem Jožefom. S kakšnimi ukrepi so se takrat želeli spopasti s posledicami tehnološkega napredka, lahko beremo v Odgovoru mariborskih obrtnikov na petinpedeset vprašanj trgovinskega ministrstva, ki zadevajo spodbujanje drobne obrti, danem na občnem zboru 30. septembra 1872 (Marburger Zeitung ga je objavil v treh nadaljevanjih, in to, danes nepredstavljivo, na naslovnici). To je bilo sicer le dobrega pol leta pred zlomom dunajske borze, ki je sprožil veliko depresijo 19. stoletja (»Gründerkrise«) in je poglobil tegobe obrtnikov – lep primer, da snovalce gospodarskih reform običajno prehitijo gospodarske krize, te pa nato le še zaostrijo stare strukturne probleme.

»Na splošno je bil razvoj razmer v drobni obrti v zadnjih dvanajstih letih ugoden, če naj za ugoden razvoj razmer šteje povečanje povpraševanja po obrtniških izdelkih; vendar ne gre zanikati dejstva, da je v številnih obrtnih kategorijah prišlo do mirovanja, v posameznih obrteh celo do nazadovanja,« so zapisali obrtniki. »Tu je treba omeniti na primer suknarje, tkalce, glavničarje, obročarje, žebljarje, ključavničarje, sedlarje, čevljarje in krojače.«

V ozadju zatona vsake od teh obrti je bil isti vzrok, »vedno hitrejši razvoj veleindustrije, ki za sabo ne pušča samo opustošenja po posameznih obrtnih kategorijah, ampak vodi prek nujne delitve dela v tovarnah tudi k občutnemu primanjkovanju delavcev, ki bi vsak na svojem področju še imeli vsa praktična znanja, ki so potrebna za opravljanje drobne obrti«. Industrija je bila tudi neizprosen konkurent pri pridobivanju surovin in finančnih sredstev.

Kaj storiti? Mariborski obrtniki so leta 1872 predlagali številne ukrepe, veliko jih je presenetljivo brezčasnih. Boljše izobraževanje (ki bi ga zagotavljala država, saj zasebna gospodarska interesna združenja sama tega niso zmogla ustrezno). Boljša socialna in pokojninska varnost za zaposlene (kjer so interesna združenja spet sama priznala, da izzivu niso kos). Veliko je bilo tudi neumnega: »Kar se tiče delavnosti, zmernosti in varčnosti pomožnih delavcev, so pri velikem delu le-teh pomanjkljive in bi bilo smiselno predlagati, da bi jih spodbujali z odpravo odvečnih dela prostih dni, ki tako ali tako ne spodbujajo nič drugega kot brezdelje in škodujejo varčnosti.«

Veliko predlogov mariborskih obrtnikov iz časa Avstro-Ogrske se bo nedvomno ponovilo (seveda ustrezno prenesenih v birokratski žargon 21. stoletja), ko bodo enkrat nevarnosti in priložnosti umetne inteligence (in strojnega učenja) postale predmet živahnih razprav še v Sloveniji. Čeprav gre za nove tehnologije, se velja torej spomniti, da gre za stare družbene probleme. Da nekaterih zgodovinskih eksperimentov ni treba več ponavljati. In da ni pametno, da nisi na čelu uvajalcev novih tehnologij.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Jure Stojan je partner in direktor raziskav in razvoja na Inštitutu za strateške rešitve.

Čeprav gre za nove tehnologije, se velja torej spomniti, da gre za stare družbene probleme. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo