Denar v zdravstvu (ne) rešuje

Problem organizacije plačevanja zdravstvenih storitev v korist bolnikov ostaja ključni izziv. Kakovost in potreba po ustrezni oskrbi sta nad produktivnostjo.
Fotografija: Zdravstveni sistem se mora razvijati v smeri, ki postavlja bolnike in njihovo zdravje v središče. FOTO: Blaž Samec/Delo
Odpri galerijo
Zdravstveni sistem se mora razvijati v smeri, ki postavlja bolnike in njihovo zdravje v središče. FOTO: Blaž Samec/Delo

Ko ste prebrali naslov, ste morda postali vsaj malo jezni. Če je zdravstvo v zahodni Evropi sprejeto kot zelo specifična pa vendar gospodarska panoga, pri nas želimo verjeti, da je ostalo poslanstvo – nekaj takšnega, kar ljudje v zdravstvu počnemo v korist širše skupnosti.

Spomnimo se otroške naivnosti, ko smo razvijali logiko po svoje. Sadno drevo je rastlo le zato, da smo si na njem nabrali sadja. Nismo razmišljali, da ga je nekdo z vso skrbnostjo zasadil, morebiti obrezal, pognojil in preganjal škodljivce. Ter da potrebuje tudi vodo. Če stoji na suhi prsti še skrbnika, ki je pripeljal cevi in vodno pipo v času največje suše odprl. Seveda drevesa uspevajo brez zaščite povsem samostojno – brez namakanja, obrezovanja, gnojenja in tudi v družbi škodljivcev. S tem postanejo tudi občutljivejša ob izrednih dogodkih. Preveč vode drevesom škodi. Škodi jim tudi, da teče voda mimo njih v času suše.

Boštjan Kersnič, zdravnik, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto in podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije. FOTO: Osebni arhiv
Boštjan Kersnič, zdravnik, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto in podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije. FOTO: Osebni arhiv
Interventni zakon nekdanjega ministra Danijela Bešiča Loredana je bil prvi ukrep, s katerim je bilo nekaj narejeno. Zagotovil je vodno pipo in postavil cev, vendar je bila ta speljana narobe. Danes je jasno, kako je bil porabljen denar. Na podlagi rezultatov težko rečemo, da smo z njim stabilizirali javni sistem, ki bi imel v ospredju zdravje bolnika. Stabilizirali smo opravljanje zdravstvenih storitev, žal pa v naglici nismo predvideli resnega nadzora nad njimi. Na podlagi teh izkušenj govoriti o tem, da denar ni pomemben, je nevarno.

Sem podpornik tega, da se seveda upoštevajo vsi deležniki, delovni pogoji in se denarja lotimo šele na koncu. Vendar smo v zdravstvu zaradi prepletanja socialnih in drugih življenjskih komponent na zelo tankem ledu. Še posebno ker so vizije določenih pomembnih deležnikov tako zelo različne. Delam v bolnišnici, v kateri smo imeli in še imamo težave z dežurstvi v urgentnem centru. V novem zakonu so napisali svojo rešitev, s katerimi se težave lotevajo, vendar povsem napačno. Zdravstveni delavci, ki opravljajo storitve zunaj dežurstev, niso več sposobni delati v urgentnih centrih. Kako uskladiti potrebe po strokovni oskrbi bolnikov, zakonodajna določila in razporede med vsemi deležniki? In kako bomo ukrepali, ko posamezniki ne bodo hoteli »ubogati« zakonskih določil? Bo kdo odvzel komu koncesijo? Zakon je že zdaj to omogočal, vendar so bile razlage tako široke, da se to ni zgodilo! Rešitev je bolj enostavna, če uporabimo merila resničnega življenja. Zahtevajmo, da morajo v urgentnih centrih delati najboljši urgentni zdravniki. Ker bodo ustrezno plačani, bodo prišli najboljši. Kdo jih bo plačal? Vsi, ki želimo najboljšo oskrbo. Zakaj? Ker gre za kritično infrastrukturo, ki jo potrebujemo, kot vsi državljani potrebujemo gasilce, vojsko in policijo. Mreža je narejena, stroka je določila pravila, tako kot pri vojakih, policistih in gasilcih. Vprašanje organizacije pa je, ali zadevo izpeljejo lokalne skupnosti, ki poznajo stanje na terenu, in tako lahko razbremenijo ministrstvo za zdravje.

image_alt
Za porabljenih 200 milijonov ne bo, kot kaže, nihče odgovarjal

Novi zakon bo v zdravstvo prinesel veliko neznank, predvsem zato ker so zadeve tako kompleksne, da skoraj ni mogoče pričakovati uresničenja vseh možnih rešitev, ki so jih napisali na ministrstvu v zastrašujoči naglici. Še vedno ni rešeno, kako urediti, da bo izvajanje zdravstvenih storitev v interesu bolnikovega zdravja. Zdravniki pogosto srečujemo bolnike, ki imajo opravljenih več »magnetov« ali »CT-jev«, kot je prstov na eni roki, in še vedno ne najdemo rešitve za njihove težave. Ker se te storitve plačajo posebej, hkrati pa smo razvrednotili intelektualno delo povzemanja opravljenih preiskav v specialističnih ambulantah, drvimo v vprašljivo papirnato produktivnost. Čeprav smo zaposleni v zdravstvu zelo (in verjetno drago) izobražena bitja, jih ne znamo izkoristiti na način, da bi državi privarčevali večkratno opravljanje in ponavljanje preiskav. Za takšno optimizacijo potrebujemo drugačno organizacijo – predvsem plačevanja storitev in dela.

Zdravstveni sistem se mora razvijati v smeri, ki postavlja bolnike in njihovo zdravje v središče ter hkrati upošteva strokovnost zdravstvenih delavcev in smotrno porabo sredstev. To zahteva sodelovanje vseh deležnikov ter uravnotežen pristop k vprašanju financiranja, kakovosti in dostopnosti nujne in celotne zdravstvene oskrbe. Pomembno je priznanje vloge zdravnikov in zdravstvenega osebja ter njihovega intelektualnega dela pri optimizaciji zdravstvenega sistema. Razmislek o alternativnih načinih organizacije in plačila zdravstvenih storitev je tako lahko ključen za smotrnejši in učinkovit ter do uporabnika prijazen sistem. Trditev, da denar ne pomaga, je lahko zelo nevarna. Papirnata storilnost pomeni, da imamo le po nekaj minut na voljo za pregled. Kot je v knjigi Skalpel lepo opozoril dr. Uroš Ahčan, s takšnim načinom dela izkazujemo nespoštovanje svojim bolnikom, sebi in stroki. Problem organizacije plačevanja zdravstvenih storitev v korist bolnikom je še vedno ključen izziv, pri čemer je pomembno poudariti kakovost in potrebo po ustrezni oskrbi nad produktivnostjo.

***

Boštjan Kersnič, zdravnik, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto in podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: