Kdo se boji sneženega moža iz poslanskih klopi?

Pomembnosti strahu ni treba posebej razlagati. Vsakdo ga razume – v trenutku, ko se znajde v kritični, neznani situaciji, iz katere ni izhoda in nad katero nima nobenega nadzora. Ko je na kocki življenje, se strah oglasi s polno močjo. Srečni smo, da živimo v časih, ko nas takšne situacije večinoma obidejo. Družba je postala kompleksna, sistem razmeroma stabilen, vsakdan pa udobno predvidljiv. Tisti prvinski, telesni strah, ki so ga poznali naši predniki, je danes redek. Razen ko zbolimo. In ko je treba na urgenco. Tam, kjer ima beseda nujno spet dobesedni pomen. Tam, kjer ni prostora za dvome, birokracijo ali počasnost. Tam, kjer se svet znova skrči na eno samo vprašanje: bom v redu?

Na razpravi o zakonu o zdravstveni dejavnosti je gospod Gregor Cuzak, sekretar Zveze pacientov Slovenije, po mojem razumevanju dejal nekaj zelo pomenljivega: da je največja težava našega zdravstvenega sistema ta, da nikogar ni več ničesar strah. Morda je izjava vzeta iz konteksta, a kljub temu odpira pomembno vprašanje: je res tako? Sam menim, da strahovi nikakor niso izginili – le preoblikovali so se. Vsi jih imamo. Le da vsak od nas izbira, katerega »strašnega moža« se boji manj in katerega bolj. In najsi bo še tako ironično, vse je v razmerjih. V razmerjih moči, vpliva, posledic.

Je večji strah tisti pred šefom poslanske skupine? Ali morda pred javnostjo, ki bo na volitvah tako ali tako pozabila vsebinske podrobnosti? Očitno je, da so razmerja prestavljena. Da poslanca bolj skrbi neposredna, osebna posledica kot dolgoročna, družbena odgovornost. In tu se razkrije tiha, a nevarna resnica: če je pravi strah izgubil težo, ga je zamenjal tisti napačni – strah pred nepravim človekom ob nepravem času.

In tu pridemo do točke, ki jo je jasno in brez ovinkarjenja izpostavil Igor Muževič, predsednik sindikata družinskih zdravnikov Praktikum. Poslance je pozval, naj prevzamejo vsaj del odgovornosti nase. Končno. Ena izjava, ki zadiši po svežem zraku v zatohlem prostoru javnih razprav. To bi morali pozdraviti vsi državljani – spodnji in zgornji. Pravzaprav bi morali to zahtevati. Integriteta bi morala nekaj pomeniti. Tudi v praksi in v obliki konkretne materialne odgovornosti. Zakaj ne bi vsak poslanec, soodgovoren za poslabšanje razmer v zdravstvu, namenil ene letne plače v dobrodelne namene? Pa saj bi zadoščala že ena mesečna. Če smo realni, niti to ne bi bilo nujno. Bilo pa bi higienično – da se poslanci kot javni uslužbenci zavežejo, da bodo med svojim mandatom koristili izključno javne storitve kot navadni državljani. Tako kot jih koristijo vsi, za katere naj bi delali. Da se ne bodo izčrpavali v privatnih ambulantah in zasebnih klicih vodstvom, dokler uradno služijo javnemu interesu.

Boštjan Kersnič, dr. med., v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto, predsednik Odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo pri ZZS. FOTO: Osebni arhiv

In veste, kaj bi se takrat zgodilo? Padle bi maske. Jasno bi postalo, kdo razume razliko med javnim in zasebnim zdravstvom. In koncesionarji bi točno vedeli, kam spadajo (mislim, da bi večina poslancev, ki bi to podpisala, jasno vedela, kaj to v resnici pomeni). Seveda naj bo to prostovoljna odločitev. A odločitev, ki pove več kot vse predvolilne parole skupaj. Pove, da kandidat resnično stoji za tem, kar govori. Da bo, ko ga bo zabolela hrbtenica ali bo prostata postala tema dneva, ostal tu – v sistemu, ki ga je soustvarjal. Da ne bo v zadnjem trenutku iskal pomoči pri zasebnikih ali v tujini. In tu imamo mi, volivci, moč. Mi spodnji in zgornji. Lahko si rečemo: če kandidat ne podpiše prostovoljne zaveze, ne dobi glasu. Pika.

In če nadaljujem – cilj naj bo, da bodo vsi skupaj skrbeli, da bo gospa s kmetije v Spodnjem Dupleku deležna enako kakovostne zdravstvene obravnave kot švedska kraljica, če bi se slučajno znašla v naši čakalnici. Standardi Evropske unije bi morali veljati povsod. In ja, to pomeni, da se ne bomo več spraševali, ali bomo kaj obnovili v zdravstvu, temveč kaj točno bomo letos obnovili in kaj prihodnje leto. Hodnik A ali B v UKC Ljubljana? Hodnik C ali D v Mariboru? Vsaka bolnišnica bi morala vsako leto prenoviti vsaj pet do deset odstotkov svojih površin. V dveh desetletjih bi jih imeli, delno ali v celoti, vse obnovljene. To ni luksuz, to je revitalizacija. Sploh ker novih bolnišnic skorajda ne gradimo več. In če se že pogovarjamo o bolnišnicah, naj bo jasno: njihova vrednost ni v zidovih. Bistvo je v ljudeh. V strokovnjakih, v timih, v opremi, orodjih in napravah, ki jim omogočajo vrhunsko delo.

Poslovna plat zdravstva? Pomembna, brez dvoma. A o tem več v naslednjem sestavku.

Zato lahko svoj odgovor sekretarju Zveze pacientov Slovenije sklenem takole: seveda nas je še vedno strah. A žal povsem napačnih stvari in preveč kratkoročnih. Ne znamo (ali nočemo) pogledati naprej, srednje- in dolgoročno. Ne znamo se vprašati: kam pravzaprav gremo?

Seveda nas je še vedno strah. A žal povsem napačnih stvari in preveč kratkoročnih. Ne znamo (ali nočemo) pogledati naprej, srednje- in dolgoročno. Ne znamo se vprašati: kam pravzaprav gremo? FOTO: Blaž Samec/Delo

Tisto, kar danes žene spremembe v zdravstveni zakonodaji, po mojem mnenju ni vizija boljšega zdravstvenega sistema za bolnika, ki je za zvezo bolnikov v resnici najpomembnejša. Zato imam konkreten predlog: naj Zveza pacientov Slovenije pozove poslance in vse ključne državne funkcionarje, da se jasno in javno zavežejo, da bodo uredili sistem tako, da bo zanesljivo deloval za vsakogar. Tudi za tistega, ki živi v Tolminu, mora ob nujnem zdravstvenem zapletu veljati eno samo pravilo: da prejme pravočasno in kakovostno oskrbo, ne glede na poslovni rezultat zavoda. Kajti pri zdravju, še posebej pri življenju, kompromisov ne sme biti.

***

Boštjan Kersnič, dr. med., v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto, predsednik Odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo pri ZZS.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.