Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Gostujoče pero

(KOMENTAR) Orkester v raju

Filmarji, ki izvajajo projekte SFC, delujejo s približno 10.000 evri na minuto programa. Proizvajalci nadaljevank pa delamo minuto za desetkrat nižjo vsoto.
Slovenski film so pripeljali na rob okusa, kakovost je že davno potonila pod pričakovane ravni. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Slovenski film so pripeljali na rob okusa, kakovost je že davno potonila pod pričakovane ravni. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Tomaž Grubar
6. 7. 2024 | 05:00
7. 7. 2024 | 12:40
10:19

Jeseni sem na tem mestu že pisal o pijano evforičnem dogajanju ob boku Slovenskega filmskega festivala v Portorožu. Pogovor o viziji razvoja filmske branže je tako kot ob morju kmalu zatem potekal tudi v Ljubljani. V svojem razmišljanju sem opozarjal, da pričakovanja niso realna. Nerealna je bila tudi ocena takratnega stanja.

Tomaž Grubar. FOTO: Matej Družnik/Delo
Tomaž Grubar. FOTO: Matej Družnik/Delo

Minilo je zgolj dobrega pol leta in že vidimo, da je nacionalna RTV-hiša vsebinsko na kolenih in tik pred bankrotom, Pro plus postaja vse bolj hrvaški. Upravljavsko se več kot očitno seli v Zagreb. Planet TV je uradno madžarski, veliko vsebin je posnetih kar v Budimpešti. Državni Slovenski filmski center (SFC) pa očitno ne bo videl obljubljenega povečanja proračuna in bo ostal na ubornih par milijonih. Vsakomur je že jasno, da se obljubljeni filmski raj oddaljuje. Razen orkestru najvernejših članov kolektivne organizacije Aipa, ki z avtobusom brzi v slovensko filmsko pravljico.

Umetnikom ne gre zameriti sanj o lepši prihodnosti. To je njihov modus operandi. Ampak v okviru festivala ter takrat izrečenih besed in obljub se živo spomnim Odmevov, v katerih je gostoval dirigent orkestra slovenskega filmskega raja, g. Klemen Dvornik. Odžvižgal je svoje pravljične vrstice.

Pred kratkim je bilo o tem orkestru, ki gradi filmski raj 2030, v Delu zapisanega veliko zanimivega. V novinarskem zapisu so v precej nenavadnih vlogah spet kraljevali filmarji in vodilni ljudje iz Aipinega avtobusa. Aipa je v osnovi namreč kolektivna organizacija, ki naj bi prvenstveno skrbela za poplačilo uporabe televizijskih in filmskih stvaritev, ko in če se te uporabljajo v medijih, predvsem v kabelskih in digitalnih distribucijskih sistemih. Ampak Aipa je na tem področju zelo slabo delujoča. Dela pa vse kaj drugega.

Gospod Gregor Štibernik, direktor Aipe, je nedavno, v maniri hollywoodskega poslovnega kodeksa, povabil lokalne producente na pogovor ob zajtrku. Tokrat je prvič v zgodovini vabilo veljalo tudi za tistih nekaj nas, ki se z vožnjo in smerjo Aipinega orkestra generalno ne strinjamo že več kot deset let. Zbranim lačnim na zajtrku naj bi direktor in pomočnika poleg rogljička in kave ponudili še najnovejše informacije o naši obetavni prihodnosti. Za tiste, ki se radi vozijo z orkestrom, in tiste, ki imamo pripombe in hodimo peš. Trdimo, da orkester igra slabo, disharmonično in pada iz ritma. Avtobus pa na prepadni cesti nevarno vijuga.

Grobo se slovenski producenti delimo na dvoje. Že skoraj trideset let. Ena stran je redno dobivala in še dobiva projekte iz državnih sredstev SFC. Pri tem je treba povedati dejstva. Delali so prej slabo kot dobro. Tako kot se vedno dela z državnim denarjem. Brez odgovornosti in brez natančne evalvacije. Slovenski film so pripeljali na rob okusa, kakovost je že davno potonila pod pričakovane ravni.

Druga skupina producentov pa je sestavljena iz ustvarjalcev, ki smo ves ta čas delovali na trgu. Producirali smo večinoma nadaljevanke. In dosegali smo visoke gledanosti, strokovne nagrade, dobičkonosnost ... če naštetega ni bilo, smo za svoje napake odgovarjali. Tudi finančno.

Primerjave pa so boleče. Filmarji, ki izvajajo projekte SFC, delujejo s približno 10.000 evri na minuto realiziranega programa. Proizvajalci nadaljevank pa delamo isto minuto za desetkrat nižjo vsoto. A kljub temu nadaljevanke v številnih ozirih prekašajo kakovost izdelkov filmskih kolegov in kolegic. V vsebinskem kot tudi tehničnem vidiku.

Moram pojasniti natančneje in povprečnemu državljanu razumljivo.

V Sloveniji imamo v avdiovizualni (AV) industriji dva kroga denarja. Prvi je denar SFC oziroma javni denar, ki poganja nastajanje AV-del! Tu so že desetletja isti akterji, ki molzejo to kravo in z mlekom ne znajo narediti nič več kot samo mleko! Za jogurt ali sir so že potrebna napredna znanja in napor, kar pa na državni denar redno aboniranih akterjev seveda ne zanima.

Drugi krog denarja se generira na trgu in je v osnovi namenjen poplačilu uspešno predvajanih AV-del televizijskih programov, predvajanih v kabelskem omrežju. Post festum. To plačujejo kabelski operaterji. Podjetja, ki pripeljejo signal v domače teveje, to storitev seveda mastno zaračunajo. Zakonodaja predpisuje, da se delček tega denarja prek sistema upravljanja avtorskih pravic prelije tudi na račune ustvarjalcev in imetnikov pravic.

Se pravi: prvi krog je davkoplačevalska subvencija, namenjena podpori slovenski kulturni identiteti. Drugi krog pa je poplačilni mehanizem za izmerjeno uspešnost. Ta sistem je zasnovan zato, ker je v kreativni industriji nemogoče vnaprej napovedati, kaj bodo ljudje radi gledali ali poslušali in česa ne. V Sloveniji pa je žalostna in kontraproduktivna realnost ta, da tisti, ki so permanentno na državnih subvencijah, delujejo še kot »volilna trupla« za aparat drugega kroga denarja, ki se generira na prostem trgu.

V svetu je jasno, da morata biti kakovosti in količini ekvivalentna tudi status in količina glasovalne moči v kolektivni organizaciji. A pri nas ni tako. Uspešnejši in plodnejši so prefinjeno odrinjeni iz organov upravljanja, na skupščinah večno preglasovani od naših sodelavcev, ki nimajo materialnih pravic, a imajo kljub temu glasovalne pravice. Enake in enakopravne.

Z enakopravnostjo se strinjam. Pet ur programa je pet ur programa. In rating je rating. Ne strinjam pa se z enakovrednimi glasovi na skupščini, ko ima nekdo za seboj tisoč ur zelo gledanega programa, glasovalec ob njem pa ima isti volilni glas ob par urah realiziranega programa. Nekateri pa glasujejo tudi brez lastništva materialnih pravic.

A vrnimo se v vode orkestralne glasbe. V sedanjih razmerah pa dirigent spodbuja in nagrajuje tiste, ki igrajo slabo, narobe, prehitro ali prepočasi, disharmonično. In po drugi strani diskvalificira in izrinja vse tiste, ki igrajo žlahtno, ubrano, inovativno in uspešno. Zgodi se koalicija šibkejših in manj ustvarjalnih proti uspešnejšim in inovativnejšim. Zgodi se samoprevarno zavezništvo nekreativne večine nad kreativno manjšino.

Glasovalni stroj in dirigent sta se v zadnjih letih, poleg že navedenega, zelo angažirala, da bi spremenili avtorsko zakonodajo. Avtobusu somišljenikov je v zadnjih dveh letih uspelo v slovenske avtorske zakone stlačiti nekaj novosti (norosti), za katere pa se že vnaprej ve, da ne bodo koristile ne igralcem, ne soavtorjem in še najmanj producentom. Koristili bodo izbrancem z avtobusa.

Vidimo, da je nacionalna RTV-hiša vsebinsko na kolenih in tik pred bankrotom. FOTO: Blaž Samec/Delo
Vidimo, da je nacionalna RTV-hiša vsebinsko na kolenih in tik pred bankrotom. FOTO: Blaž Samec/Delo

Na hollywoodskem zajtrku se je namreč izkazalo, da nas je hotel direktor Gregor Štibernik peljati žejne čez vodo. Imel je težko nalogo, da nekomu, ki je do danes za svoj izdelek dobival (hipotetično) plačilo 0,6 evra, predstavi veliko zmago in napredek, ko bo po novem, za isto delo, prejemal (verjetno spet hipotetično) manj kot 0,3 evra. Štibernik se je predstavitve sprememb lotil na tako banalen način, da ga moram spremeniti v kratek scenarističen zapis kriminalke za telebajske. Takole gre:

Eksterier: Klopca v otroškem parku, dan

Petletna deklica in desetletni fantič se igrata banko. Petletnica ima stotaka, desetletnik pa deset petakov. Desetletnik ponudi petletnici super menjavo: en bankovec za deset bankovcev! In petletnica, ki se ji ob pogledu na šop bankovcev zaiskrijo oči, privoli v menjavo. Šop bankovcev se vidi mnogo bolje kot en sam osamljen stotak. Zamenjata. In oba sta srečna.

Čas bi bil, da pride Klemen Dvornik spet v Odmeve. Naj mastermind slovenske filmarije pojasni svoje računice, sedanje stanje, ko nacionalna televizija proizvaja, skoraj, zgolj plače zaposlenih. Pro plusov stroj propagira že abotno kuharijo in dopustovanje na hrvaškem morju. Madžarski pristanek na Planetu nam na silo poroča, vodi na večerje za pet … in podobne nizkotarije. SFC pa menda, tako je slišati, še tistih ubornih par proračunskih milijončkov ni dobil. Sanje o enajstih milijonih so splavale po vodi. Nadaljevank več ni. Z državnim denarjem narejeni slovenski filmi pa so vsi po vrsti nasedli na čereh minimalnega greza vsebine in inovativnosti.

Naj se že enkrat odredi nacionalno resetiranje. Kak psihološki test, pihanje in odvzem krvi očitno pijanega voznika avtobusa, da končno razjasnimo, poleg dvainsedemdesetih možnosti spola, kdo je drogiran, kdo je pameten, neumen, trezen. In kdo se ob slabih umetniških rezultatih zavzema za večno državno koncesijo in kdo za pravično tekmo na odprtem trgu, v kateri naj prosperira boljši in uspešnejši.

***

Tomaž Grubar, outfluencer.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine