Krhkost svobode
Jutri bomo zaznamovali mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ko se spominjamo tistih, ki so umrli med nacističnim preganjanjem in poznejšimi množičnimi poboji v Kambodži, Ruandi, Bosni in Darfurju. To je dan za razmislek o grozotah, ki jih je zmožno človeštvo.
Med drugo svetovno vojno je življenje izgubilo skoraj devet od desetih slovenskih Judov. Več kot 61.000 Slovencev je bilo deportiranih v taborišča, več kot 10.000 se jih nikoli ni vrnilo. Tisti, ki so preživeli, so se spremenili za vedno. Med njimi je bil mednarodno priznani pisatelj Boris Pahor, ki je bil zaprt v štirih koncentracijskih taboriščih, preden je bil leta 1945 v taborišču Bergen-Belsen končno osvobojen.
Pahor je leta 2019 v dokumentarcu medijske hiše BBC, star 106 let, nastopil kot »človek, ki je videl preveč«. Tudi moj dedek je bil tam, vendar kot eden izmed številnih zavezniških vojakov, ki so tistega leta osvobodili taborišče Bergen-Belsen. Tudi on ni nikoli pozabil grozot, ki jih je takrat videl.
Združeno kraljestvo bo 1. marca s ponosom prevzelo predsedovanje Mednarodni zvezi za spomin na holokavst (IHRA). Tema našega predsedovanja je na očeh (In Plain Sight) in govori o priznanju dejstva, da sta grozo holokavsta v industrijskih razsežnostih delno omogočila molk in družbena sprejemljivost. Diskriminacija je bila normalizirana in celotne skupnosti razčlovečene, medtem ko so drugi stali in obstali križemrok. Do konca vojne je bilo ubitih šest milijonov Judov, moških, žensk in otrok, ne zaradi dejanj, ki so jih storili, ampak preprosto in samo zato, ker so bili to, kar so bili.
Združeno kraljestvo je skupaj s Slovenijo ponosno, da je del skupine 35 držav članic Mednarodne zveze za spomin na holokavst, ki so se zavezale k spoštovanju stockholmske deklaracije o spominu na holokavst iz leta 2000. V deklaraciji so se države članice obvezale, da dogodki holokavsta ne bodo nikoli pozabljeni ali zanikani ter da je mednarodna skupnost odgovorna za boj proti genocidu, etničnemu čiščenju, rasizmu, antisemitizmu in ksenofobiji.
Spominjamo se tudi junaštva tistih, ki so kljubovali nacistom, da bi zaščitili ali rešili žrtve. Iz tistega časa je v Sloveniji znanih veliko zgodb o izjemnem pogumu – od takih, kakršna je tista o inženirju Janku Tišlerju z Golnika, ki je tihotapil pakete in pisma političnim jetnikom v taborišču Ljubelj, do takih, kakršna je zgodba družine Rožanc, ki je v Tivoliju – pet minut stran od mojega sedanjega doma – skrivala judovskega otroka. Ta otrok, Tomaž Zajc, je preživel vojno in postal profesor v Ljubljani ter sekretar na ministrstvu za turizem in gospodarstvo. Umrl je pred nekaj tedni, decembra lani. Takšne zgodbe so polne upanja.
Pesnik Lojze Krakar je v svojih spominih na nacistično taborišče, ki ga je preživel, opozoril: »Pozaba je zločin. Izmislili so si jo tisti, ki jim je težko poslušati, kaj so nekoč počeli. Ali tisti, ki jim na tihem dajejo prav ...«
Tema letošnjega mednarodnega dneva spomina na žrtve holokavsta je krhkost svobode. Ker je število tistih, ki imajo lastne izkušnje s holokavstom, vsako leto manjše, smo vsi dolžni opozarjati na procese, ki spodbujajo nestrpnost, ter se zavzemati za svobodo vere ali prepričanja in svobodo izražanja. Živimo v obdobju, ko je svet bolj povezan kot kdaj prej.
Toda hkrati se, paradoksalno, nenehno spopadamo z delitvami. Iz spoštovanja do tistih, ki so umrli v holokavstu, tistih, ki so preživeli, in tistih, ki niso hoteli samo stati ob strani in opazovati, moramo najti način, kako zagotoviti, da bo človečnost naših medsebojnih odnosov presegla razlike med nami.
