Nato, Ukrajina in Rusija

Kremlja pravzaprav ne ogroža razporeditev Natovih sil, temveč privlačnost njegovih vrednot.
Fotografija: FOTO: Yuri Kadobnov/AFP
Odpri galerijo
FOTO: Yuri Kadobnov/AFP

Ne štejem več, kolikokrat sem moral v zadnjem času evropskemu zavezništvu razložiti pomen angleškega izraza »slamnati človek«. To pa zato, ker je trenutno najboljši živi, dihajoči »slamnati človek« trditev Kremlja, da se Rusija počuti ogrožena zaradi Nata. V zadnjih tednih je zaradi komentarja ruskega obrambnega ministra, da ZDA »pripravljajo provokacijo s kemičnimi komponentami na vzhodu Ukrajine«, ta »slamnati človek« še večji.

Očitno je želja Kremlja, da bi bili vsi del te lažne obtožbe, namesto da bi proučili pravo agendo predsednika Ruske federacije. Proučitev dejstev pa se hitro zoperstavi obtožbam proti Natu.

Prvič, Nato je v svojem bistvu obrambne narave. V središču organizacije je 5. člen, ki vse članice obvezuje, da zagotavljajo pomoč drugi državi članici, če je ta napadena. Brez »če« in brez »ampak« pomislekov. Vzajemna samoobramba je temelj Nata. Ta obveznost nas ščiti vse. Zaveznice iz oddaljene Turčije in Norveške ali bližnje Latvije in Poljske imajo koristi od pakta in se morajo odzvati. To je resnično obrambno zavezništvo.

Drugič, v nekdanje sovjetske države se Nato ni »razširil«, temveč so se te države zavezništvu pridružile na lastno zahtevo. Kremelj poskuša Nato predstaviti kot zahodno zaroto za poseg na njeno ozemlje, vendar je v resnici rast članstva v zavezništvu naravni odziv teh držav na ruske zlonamerne dejavnosti in grožnje.

Tretjič, očitek, da si Nato prizadeva obkrožiti Rusko federacijo, ni utemeljen. Le pet od tridesetih zaveznic je v sosedstvu z Rusijo, le 1/16 njenih meja pa meji na Nato. Če je definicija obkroženosti šest odstotkov vaše meje, bi o tem imeli pogumni možje, ki so se borili pri Arnhemu ali Leningradu v drugi svetovni vojni, nedvomno marsikaj povedati.

Kremlja pravzaprav ne ogroža razporeditev Natovih sil, temveč privlačnost njegovih vrednot. Tako kot vemo, da so dejanja Kremlja v resnici odvisna od interpretacije zgodovine predsednika Putina in njegovih nedokončanih ambicij glede Ukrajine.

To vemo, ker je lani poleti na uradni spletni strani vlade objavil svoj članek O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev. Pozivam vas, da ga preberete, če imate čas, saj prinaša veliko argumentov, hkrati pa ni dovolj natančen in poln protislovij.

Vse bi nas moralo skrbeti, ker izpod peresa predsednika Putina samega prihaja sedem tisoč besed dolg esej, ki postavlja etnonacionalizem v središče njegovih ambicij. In ne zgodbe, ki jo zdaj razširja. Ne »slamnatega moža« Natovega vdora. Zagotavlja napačno in selektivno sklepanje, ki v najboljšem primeru upraviči podrejanje Ukrajine in v najslabšem prisilno združitev te suverene države.

Članek predsednika Putina popolnoma ignorira želje državljanov Ukrajine, hkrati pa vzbuja isto vrsto etnonacionalizma, ki se je stoletja pojavljal po Evropi in še vedno lahko prebudi iste uničujoče sile starodavnega sovraštva. Bralci ne bodo samo šokirani nad tonom članka, ampak bodo presenečeni tudi nad tem, kako malo je omenjen Nato. Konec koncev, ali Natov »ekspanzionizem« ni vir vseh skrbi Kremlja? Pravzaprav je Natu posvečen le en odstavek.

Esej vsebuje tri trditve. Prva: da želi Zahod uporabiti delitev za »vladanje« Rusiji. Druga: da je vse, razen enega samega naroda Velike Rusije, Male Rusije in Bele Rusije (Velikorusi, Malorusi, Belorusi) v ideji, razviti v 17. stoletju, umeten konstrukt in kljubuje željam enega samega ljudstva z enim samim jezikom in cerkvijo. Tretja: da vsakdo, ki se ne strinja, to počne iz sovraštva ali fobije do Rusije.

Prvi očitek lahko opustimo. Nihče noče vladati Rusiji. Navaja očitno dejstvo, da državljani države sami odločajo o svoji prihodnost. Ruska lekcija iz takih konfliktov, kot je Čečenija, mora gotovo biti ta, da etnični in sektaški konflikti stanejo več tisoč nedolžnih življenj, protagonisti pa so ujeti v desetletja sporov.

Kar zadeva Ukrajino, je Rusija sama priznala njeno suverenost neodvisne države in zagotovila njeno ozemeljsko celovitost, ne le s podpisom budimpeškega memoranduma leta 1994, temveč tudi s pogodbo o prijateljstvu z Ukrajino iz leta 1997. Vendar je Kremelj, ne Zahod tisti, ki je začel podpihovati delitve v tej državi in ​​tudi v več drugih državah v Evropi. Številna prizadevanja GRU in drugih ruskih agencij za vmešavanje v demokratične volitve so dobro dokumentirana, prav tako domači spori. Pokrivalo »deli in vladaj« najlepše pristaja glavi Moskve, ne Nata.

Verjetno najpomembnejša in najverjetnejša trditev, da je Ukrajina Rusija, Rusija pa Ukrajina, ni taka, kot je predstavljena. Ukrajina je bila v svoji zgodovini ločena od Rusije precej dlje, kot je bila kadarkoli združena. Drugič, obtožba, da so ljudje v Belorusiji, Rusiji in Ukrajini potomci »starodavne Rusije« in zato nekako vsi Rusi. Toda v resnici, kot pravi zgodovinar in profesor Andrew Wilson v svojem odličnem eseju z naslovom Rusija in Ukrajina: 'Eno ljudstvo', kot trdi Putin? so v najboljšem primeru »sorodniki, vendar ne isti ljudje«. Na enak način je bila Velika Britanija okoli leta 900 sestavljena iz Mercie, Wessexa, Yorka, Strathclydea in drugih kraljestev, vendar je bila državljanska nacija številnih ljudstev, različnega izvora in etničnih skupin, ki so sčasoma oblikovala Združeno kraljestvo.

Če pogledate rusko zgodovino med letoma 1654 in 1917, lahko oblikujete primer bolj ekspanzivne Rusije, morda skladno z naslovom ruskega carja »Vladar vse Rusije: Velike, Male in Bele« – Rusija, Ukrajina in Belorusija. In ključno, pozabiti morate tudi na prej in potem v zgodovini. Prezreti morate obstoj Sovjetske zveze, prekinitev rusko-ukrajinske pogodbe o prijateljstvu in okupacijo Krima. Prepričan sem, da se boste strinjali, to so veliko več kot le opombe v zgodovini.

Ironično je, da sam predsednik Putin v svojem eseju priznava, da se »stvari spreminjajo: države in skupnosti niso izjema. Seveda se lahko del ljudstva v procesu svojega razvoja, pod vplivom številnih razlogov in zgodovinskih okoliščin, v določenem trenutku zave sam sebe kot ločen narod. Kako naj to obravnavamo? Odgovor je samo en: s spoštovanjem«! Vendar pa nato zavrže nekatere od teh »zgodovinskih okoliščin«, da bi se prilagodil svojim lastnim trditvam.

FOTO: Alexander Ermochenko/Reuters
FOTO: Alexander Ermochenko/Reuters

Najmanj dvomljiva, nikakor pa ne perspektiva, ki upravičuje tako okupacijo Krima (na enak način je Rusija okupirala Krim leta 1783 v nasprotju z rusko-turško pogodbo Kuchuk-Kainarji leta 1774) kot kakršnokoli nadaljnjo invazijo na sodobno Ukrajino kot neodvisno suvereno državo.

Zadnja obtožba mnogih v ruski vladi proti Zahodu je, da so tisti, ki se ne strinjajo s Kremljem, nekako rusofobi. Če pustimo ob strani, da so častniki GRU razporejali živčne strupe po britanskih ulicah ali da kibernetsko vdiranje in ciljni atentati izvirajo iz ruske države, nič ne more biti dlje od resnice.

Rusija in Združeno kraljestvo imata dolgo in pogosto obojestransko koristno zgodovino. Naša zavzetost je pomagala končno premagati Napoleona in pozneje Hitlerja. Zunaj konfliktov smo si skozi stoletja delili tehnologijo, medicino in kulturo. V 18. stoletju sta bili Rusija in Velika Britanija močno povezani. Med letoma 1704 in 1854, od obdobja Petra Velikega do Katarine Velike in vse do 19. stoletja, so bili Britanci kot admirali, generali, kirurgi in arhitekti na najvišji ravni v okviru ruskega dvora. Oče ruske mornarice – Samuel Greig – se je rodil v Inverkeithingu v britanskem okrožju Fife.

To medsebojno spoštovanje velja še danes. Britanska vlada ni v sporu z Rusijo in ruskim ljudstvom – daleč od tega –, vendar se ne sprijazni z zlonamerno dejavnostjo Kremlja.

Če torej neke hladne januarske ali februarske noči ruske vojaške sile še enkrat prestopijo mejo v suvereno Ukrajino, prezrite pripovedi o »slamnatih možeh« in zgodbe o »lažni zastavi« agresije Nata ter se spomnite besed predsednika Rusije v tistem eseju iz lanskega poletja. Zapomnite si ga in se vprašajte, kaj to pomeni, ne samo za Ukrajino, ampak za vse nas v Evropi. Kaj pomeni naslednjič ...

Preberite še:

Komentarji: